Nagovor škofa Glavana pri spravni slovesnosti na Zaplazu

30.5.2015 Zaplaz Sprava, škofija novo mesto
Foto: Škofija Novo mesto Foto: Škofija Novo mesto

Spoštovani sobratje duhovniki, redovniki, redovnice, bogoslovci, člani ŽPS in vse dragi bratje in sestre, ki ste se odzvali vabilu na današnje slavje zunanje slovesnosti godu in 5. obletnici razglasitve našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta in na škofijsko spravno slovesnost.

Poromali smo k Mariji na Zaplaz in v svetišče, ki hrani relikvije bl. mučenca Alojzija Grozdeta, da se bomo spomnili 70-letnice konca 2. svet. vojne in molili za vse žrtve vojne. Nebeško mater Marijo ter priprošnjika za spravo bl. Alojzija  bomo prosili naj pri Bogu posredujeta tudi za dar in milost sprave v našem narodu. Na daritveni oltar bomo simbolno položili trpljenje, bolečine, molitve, ponižanja vseh žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ne glede na nazorsko usmeritev. Pri spravnem križu pa bomo shranili prgišča zemlje s krajev trpljenja in smrti, od Raba, Auschwitza, do Hude jame in Kočevskega Roga, kjer so umirali in trpeli sinovi in hčere slovenskih mater.

Spravni križ bo odslej stal tu, nedaleč od Grozdetovega oltarja našega prvega razglašenega mučenca za vero. »Grozde simbolizira vse mučeništvo, ki so ga prestali krščanski in katoliški Slovenci (dodajmo, da tudi mnogi neverni, čeprav je bila večina verna) med drugo svet. vojno in po njej … Morali bi vrniti njegovo osebnost v splošno slovensko zavest – ob krajih, ki so bili in so še toliko let slavljeni in potiskani v prvi plan kot edini zgledni. Danes nam je za vzor potreben mučenec, svetnik,« je zapisal dr. Taras Kermauner v spremni besedi k mučenčevemu življenjepisu, ki ga je napisal dr. Anton Strle. Miroslav Slana, ki ta zapis omenja v knjigi Slovenski sij svetosti, pa pravi: »Zategadelj naj vodi mlade in stare v tretje tisočletje po poti sprave in naj gasi sovražne ognje v ljudeh in prižiga prijateljske ognje za nove človeške in verske vrednote.« (str. 25).

Alojzij Grozde je zato prvi slovenski priprošnjik za spravo. Kdo naj se spravi? Pri nas ne le 70 let, ampak že več kot 80 let zija prepad med dvema tokovoma. Grozde je kot vodja Marijine kongregacije, kot navdušen Slovenec v zadnjem javnem nagovoru ob sprejemu mladih dijakov kongreganistov 8. dec. 1942 govoril: »Mi (mladi), ki predstavljamo prihodnost Cerkve in naroda, se moramo svoje naloge že zdaj zavedati in moramo že zdaj v mladosti delati za to, da pride na svet nov, boljši red. Nov, boljši red pa zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna utopija. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe, in to po vzvišenem vzoru prečistega Srca naše Matere, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Srca Jezusovega

Nasproti tem mladim, ki so se navduševali za družbene spremembe po krščanskih idealih, pa so stali tisti, ki so sicer imeli pravičnejši družbeni red v mislih, a hkrati tudi željo po oblasti. Za krvavo revolucijo so se šolali so se že v boljševistični Rusiji in španski revoluciji. In ta revolucija, ki se je res zgodila hkrati z uporom okupatorju, je povzročila globok prepad zaradi tolikih medvojnih in povojnih žrtev, ki so bile kruto pobite, celo še napol žive zmetane v kraške jame in rudniške jaške, še danes deli naš slovenski narod. Okrog 2000 Slovencev je bilo likvidiranih v letih 1941 in 1942 do Grozdetove smrti, še preden se je kdo zatekel v samoobrambi k okupatorju po pomoč. To sovraštvo je vedno bolj naraščalo. Grozde je malo pred smrtjo bral apostola Pavla in si na strani pisma Timoteju zaznamoval odlomek, v katerem je bil stavek: »Vsi, ki hočejo v Jezusu Kristusu pobožno živeti, bodo preganjani.« (2 Tim 3,12). S tem je izrazil svojo slutnjo mučeniške smrti, ker je dobro poznal metode revolucionarjev, ki so imeli prav verne, dosledne kristjane, ki so se trdno držali katoliških načel, pa čeprav so zagovarjali nenasilno idejno borbo, za največje nasprotnike. In tako se je zgodilo, da je bilo več žrtev bratomorne vojne kot pa padlih na strani okupatorjev.

Samo obžalujemo lahko, da je bolj kot v katerikoli drugi evropski državi prišlo do tega bratomornega boja in se je uresničila Prešernova napoved v Krstu pri Savici: »Slovenec že mori Slovenca brata,« čeprav je večina nosila v svojem srcu ljubezen do domovine.

Ob križu sprave se vprašajmo; kdo je odgovoren za spravo? Vsi, Slovenci in še posebej kristjani, ki imamo za učitelja in vzornika Jezusa Kristusa, ki je sam učil ljubiti prvi, vse ljudi brez razlike in celo svoje sovražnike in je molil za svoje rablje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,« in končno za vse ljudi daroval svoje življenje.

Slovenska škofovska konferenca je že ob 50-letnici konca 2. svet. vojne po svojem predsedniku nadškofu dr. Alojziju Šuštarju izjavila: »SŠK izraža svojo pripravljenost zavzeti nedvomno moralno stališče do vsakega dogodka ali pojava, s katere koli strani, ko je zadostno objektivno in pošteno osvetljen … Ponovno obžalujemo tudi vse tisto, kar je bilo neprimernega ali zgrešenega v ravnanju takratnih predstavnikov katoliške Cerkve kot institucije in se opravičujemo vsem prizadetim.« To ponavljam danes tu ob križu sprave tudi jaz v imenu SŠK.

Do resnice, čeprav nas samo ona lahko resnično osvobodi in spravi, je včasih težko priti. Dokler bodo zgodovinarji izhajali iz ideoloških stališč in izhodišč, bo vsak imel in zagovarjal svojo resnico. Zato je potrebno tudi sočutje in odpuščanje brez povratnih pričakovanj. Papež Frančišek nam je v tem blodnjaku iskanja čiste resnice prišel naproti z letom Božjega usmiljenja. Usmiljenje, ljubezen pa je resnica nad vsemi resnicami. Sámo iskanje, kdo ima prav, sicer še lep čas ne bo prineslo sprave. Potrebno je nekaj več: resnica in sočutje.

Zato, dragi bratje in sestre, smo se danes zatekli na Zaplaz k Mariji in bl. Alojziju Grozdetu, na enega od gričev sredi Dolenjske, kjer je bilo največ žrtev povojnih pobojev. Vsaka malo večja župnija v naši škofiji ima na ploščah zamolčanih žrtev od 150 do 350 imen. Naj nam Marija, ki je mati vseh, žrtev in morilcev, izprosi pomiritev. V Normandiji na spomeniku sredi nemškega vojaškega pokopališča piše: »Gott hat das letzte Wort – Bog ima zadnjo besedo.« To velja tudi za vse  slovenske žrtve, umrle na vseh frontah, v taboriščih in v povojnih pobojih, velja za ubijalce, morilce, ki so bili večkrat nahujskani in prisiljeni in so šli potem skozi vice notranjega trpljenja očitujoče vesti.

Ob križu, ki ga bomo blagoslovili, bo odslej posoda z zemljo s 31 taborišč, morišč, pokopališč, krajev trpljenja, ki simbolno predstavljajo tudi vse druge kraje trpljenja. Ob njem bo marsikdo, ki ne ve, kje so pokopani njegov stari oče, mati, brat, sestra, stric ali sorodnik, prižigal sveče in pomolil ne le zanje, ampak predvsem za spravo, da bi prenehala dejanja in besede, razna zmerjanja, ki onemogočajo spravo in da bi Slovenija postala bolj prijazna domovina vsem, ki jo imamo radi.

Zaplaška Marija! – Prosi za nas.
Bl. Alojzij Grozde! – Prosi za nas.
Bl. drinske mučenke! – Prosite za nas.
Božji služabnik nadškof Anton Vovk! – Prosi za nas.