Nagovor škofa Glavana na romanju bolnikov, invalidov in starejših na Zaplaz

29.8.2015 Zaplaz Škofija Novo mesto, Romanje

Uvod
Dragi romarji, bolniki, starejši, vsi spremljevalci, skupina invalidov Dolenjske in Bele Krajine, člani Bratstva bolnikov in invalidov, sodelavci Škofijske karitas Novo mesto, dragi duhovniki. Pozdravljeni pri Mariji na Zaplazu in njenem velikem častilcu mučencu bl. Alojziju Grozdetu. Zaplaški Mariji, njeni materinski ljubezni, bomo izročili svoje slabosti, bolezni, nemoč, trpljenje, skrbi. Hkrati se bomo zahvalili za njeno bližino v osebnih, družinskih in družbenih stiskah. Zahvalili se bomo tudi za 25 let Slovenske karitas, ki jo lahko na kratko označimo za ljubečo skrb Cerkve za ljudi v stiski.
(S kesanjem pa odvrzimo vse, kar nam v našem življenju ni bilo v čast in v skladu z dostojanstvom božjega otroka.)

Homilija
Dragi bratje in sestre! Na romanje na Zaplaz smo se podali, da bi se tu na svetem kraju duhovno in telesno okrepili, dobili nov pogum, novo moč, nove milosti, novo voljo, potrpežljivost za prenašanje nadlog bolezni, svojih križev in težav.

Trpljenje, naj bo telesno ali duhovno, je po izvirnem grehu naš delež na zemlji, del naše narave. Nihče ni brez preizkušenj. Enim se vidi na zunaj, da so bolni in trpijo, drugim se na zunaj ne pozna. Trpljenje je delež vernih in nevernih. Razlika je v tem, da verujočim življenjske nadloge pomaga nositi in premagovati vstali Kristus, ki živi med nami in se z Njim združujemo, neverujoči pa morajo svoje trpljenje nositi sami, ker ne verujejo v odrešilno moč Jezusovega križa in trpljenja in v njegovo ljubezen.

Bolezni, grehi, sovraštvo, s katerimi grenimo življenje drug drugemu, nas vse spremljajo. Povodnji, suše, potresi, so hude nadloge, a zdi se, da je sovraštvo, ki povzroča vojne, preganjanja zaradi vere in nacionalnih trenj, vzrok za vedno večje množice beguncev in brezdomcev.

Danes se spominjamo mučeništva Janeza Krstnika. Kljub temu, da je bil svet mož, da po Jezusovi besedi med rojenimi od žena ni bilo večjega kot on, je bil žrtev človeške hudobije, maščevanja, ker se je postavil v bran svetosti zakona. Herodiadi se je zameril, ker je Herodu očital, da nima pravice do nje, ker je bratova žena. V danem trenutku je izkoristila Herodovo naklonjenost in prisego, tako rekoč grešno slo do njene hčere, ko je plesala pred njim, in ji je obljubil, karkoli si bo poželela. In tako je dosegla obglavljenje Janeza Krstnika. Božji izvoljenci niso rešeni trpljenja in preizkušenj.

Znano je tudi za sv. Bernardko, ki je bila deležna Marijinih prikazovanj v Lurdu. Marija ji je rekla: »Deležna boš mnogih milosti, a enega ti ne obljubim, da ti ne bo treba trpeti.« Bolezen je lahko velika milost, priložnost za spreobrnjenje, duhovno rast in zorenje v ljubezni. Bolezen je lahko tudi čas milosti, ko gre človek vase in razmisli o svojem življenju, spozna lastne napake in neuspehe ter zahrepeni po Očetovem objemu. Čeprav je trpljenje na prvi pogled nesmiselno in celo nezdružljivo s človekovim dostojanstvom, je Jezus na svoje lastno trpljenje gledal kot pot do poveličanja, povišanja in sredstvo za zveličanje drugih. Trpljenje in bolečina sta vzgojno in odrešenjsko sredstvo v Božji roki, sredstvo, ne pa cilj.

Kristjani vseh časov se zgledujemo ob Jezusu Kristusu. On je vzel križ na svoje rame in se trpljenju ni izmikal. Prehodil je človeško pot trpljenja skupaj z ljudmi svojega časa. Jezus še naprej hodi z nami. Bog nas nikoli ne zapusti, ampak nas vedno spremlja na naši poti in je z nami v trenutkih največje stiske. Spremlja nas tudi takrat, ko nam ostanejo mnoge stvari skrivnostne in nedoumljive. Jezusovo sočutje do trpečih gre tako daleč, da se z njimi poistoveti: »Lačen sem bil, bolan sem bil …« (prim. Mt 25,36).

Stiske, trpljenje, bolezni pa so tudi priložnosti, da služimo drug drugemu.

Papež Frančišek je za letošnji svetovni dan bolnikov tako kot vsako leto napisal posebno pismo. Kot glavno misel je vzel besede iz Jobove knjige. Joba je Bog na prigovarjanje satana preizkušal z različnimi preizkušnjami, izgubo imetja, družine in končno zdravja. V bolezni je Job razmišljal tako kot njegovi prijatelji, zakaj mora trpeti, saj je živel pravično. Skušal je biti slepemu oko in kruljavemu noga, vsem najbolj potrebnim v pomoč. Vemo, da je Job vztrajal, ostal zvest Bogu in Bog je nagradil to zvestobo z novim in še večjim blagoslovom. Papež razmišlja v tem pismu, da moramo kristjani pomagati stiskanim, če je potrebno biti »oči za slepe in noge za kruljave«. To delajo osebe, ki so ob bolnikih, potrebnih nenehne nege, pomoči pri umivanju, oblačenju in hranjenju. Vsi poznamo primere, kako požrtvovalno so nekateri stregli svojim staršem, sozakoncem, invalidom, prizadetim, otrokom. Tovrstna nega, zlasti če je dolgotrajna, je naporna in zahteva veliko ljubezni … in je lahko prava pot k svetosti. Zaradi take pozornosti se počutijo bolj ljubljene in potolažene, čeprav na zunaj brez t. im. kakovosti življenja.

Nadalje papež Frančišek pravi, da zaradi hitenja in prevzeti od produktivnosti, mnogi pozabljajo, da ima čas, ki ga preživimo ob bolnikovi postelji, posebno vrednost. Včasih so velike in prazne besede tolažbe odveč. V Jobovi knjigi beremo, da so ob hudo preizkušanem Jobu njegovi prijatelji »sedeli z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nobeden mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika« (Job 2,13). Za bolnika je večkrat dovolj sočutna ljubeča prisotnost, pozornost, zlasti pa molitev in pripravljenost na postrežbo. Človeška sočutna bližina, še zlasti molitev, čeprav hkrati nemoč, je pomemben del lajšanja v trpljenju.

Dragi bratje in sestre! Marijo, ki je v veri spremljala Sina pod križ, ona, ki je bila skrivnostno pridružena Kristusovemu trpljenju, nas neutrudno spodbuja, naj živimo in z vedrim zaupanjem delimo z brati in sestrami izkušnjo bolečine in bolezni ter jo v veri darujemo Očetu. Tako bomo dopolnjevali, kar primanjkuje v našem mesu Kristusovim bridkostim (prim. Kol 1,24).

Kot sem omenil, se danes zahvaljujemo tudi za 25 let SK. Čeprav je Karitas nekakšna ljubeča skrb Cerkve za uboge, za ljudi v stiski, begunce, za pomoč družinam, prizadetim, se ob raznih naravnih nezgodah povezuje tudi s skrbjo za bolnike in deli skrb za starejše, je glas revnih in brezpravnih v družbi, med katerimi je tudi veliko bolnih in starejših. Kaj bi danes v času migracij, valovi beguncev brez Karitas. Karitas marsikje organizira brezplačno zdravstveno oskrbo bolnih, vseh, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja zaradi brezposelnosti.

Današnje škofijsko srečanje bolnih in invalidov je tudi priložnost za zahvalo vsem, ki skrbijo za preizkušane, onemogle in bolne brate in sestre ter se jim posvečajo. To je zdravstveno osebje po bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah ter po domovih za starejše (teh je kar 10 v naši škofiji). To so tudi sorodniki, sosedje bolnikov in ostarelih in vsi, ki imajo sočutno srce, ki je podobno Srcu Jezusa in njegove Matere Marije.

Amen.

škof Andrej Glavan