Nagovor škofa Bizjaka pri mašniškem posvečenju v Kopru

29.6.2016 Koper Duhovniki, Škofija Koper
Foto Ognjišče Foto Ognjišče

Dragi škof Metod in brata vikarja, bratje mašniki in diakoni, bogoslovci, redovniki in redovnice, bratje in sestre Božjega ljudstva! Dragi novomašnik Janez in vsi njegovi domači, dragi župljani iz župnije Gradno in vseh Brd! Lep pozdrav vsem, milost vam in mir od našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa in trajno varstvo današnjih zavetnikov, prvakov svetih apostolov Petra in Pavla. Zbrani smo v svetišču naše Blažene Device Vnebovzete, Kraljice apostolov, da proslavimo prvaka apostolov Petra in Pavla in našega brata Janeza posvetimo za apostolsko službo mašnika.

Današnji trije odlomki Božje besede, ki smo jih prebrali in poslušali, nazorno osvetljujejo in prikazujejo poslanstvo in vsebino duhovniškega dela in poklica: Prvo berilo zagotavlja vsakemu apostolu Božjo pomoč in Božje varstvo, drugo berilo vabi vsakega apostola k daritvi in žrtvi, evangelij pa daje vsakemu apostolu ključe nebeškega kraljestva in oblast zavezovati in razvezovati. Vsi smo Gospodu hvaležni, da slabotnim ljudem zaupa in daje takšne darove in tolikšne milosti.

V današnjih berilih pa lahko najdemo tudi tri spodbude, ki si jih je za svoje geslo izbral novomašnik Janez in to so: služenje, ponižnost, veselje! Najprej veselje: Kolikšno veselje je preplavilo apostola Petra, ko se je sredi noči zavedel, da ni več v ječi, temveč sredi mesta in na prostem! Kolikšno je bilo veselje apostola Pavla vsakokrat, ko je na svojih apostolskih potovanjih bil rešen iz levjega žrela in obvarovan pred naklepi svojih nasprotnikov! In kolikšno je bilo veselje našega Gospoda, ko je apostola Petra postavil za svojega prvega namestnika na zemlji: »Našel sem Davida, svojega služabnika, s svojim svetim oljem sem ga mazilil« (Ps 89,21).

Duhovnikova prva naloga je, da oznanja evangelij, veselo novico o Bogu Očetu, ki nas je ustvaril, o Sinu, ki nas osvobaja in rešuje, o Svetem Duhu, ki nas posvečuje in tolaži. Tudi kadar duhovnik zaide v temno dolino in Boga ne vidi, ga tolaži beseda evangelista Janeza: »Tudi vi zdaj žalujete, a zopet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22).

Na drugem mestu je ponižnost: Kako predan je bil apostol Peter, ki je čakal na usmrtitev in mirno spal med dvema vojakoma! Kako predan je bil apostol Pavel, ki je pretekel pol sveta in dokončal svoj boj, potem pa kakor starček Simeon čakal, da izroči svojo dušo in odide k večnemu počitku! In kako predan je bil naš Gospod, ki je svojo Cerkev postavil na ramena grešnega in krhkega človeka in mu zaupal ključe nebeškega kraljestva: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad! Jezus mu je rekel: Pasi moje ovce!« (Jn 21,17). »Kakor  tudi Sin človekov ni prišel, da bi bil postrežen, temveč da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28).

In na tretjem mestu je služenje: Po rešitvi iz ječe apostol Peter seveda ni mogel ostati v Jeruzalemu, zato je odšel v Cezarejo, kmalu nato pa ga spet vidimo v svetem mestu, kjer ima, ves v službi Cerkve in nebeškega kraljestva, glavno besedo na prvem cerkvenem zboru (Apd 15). Enako apostol Pavel, ki se je po njegovi službi oznanjevanje dopolnilo in so ga slišali vsi narodi in je starešinam iz Efeza v Miletu izpovedal: »Vi veste, kako sem ves čas, od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, živel med vami in Gospodu služil z vso ponižnostjo, v solzah in preizkušnjah, ki so me zadele zaradi judovskega zalezovanja« (Apd 20,18-19). Kakor vsem naroča Gospod: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

Dragi brat Janez! Še malo in s sveto krizmo in dišečim oljem boš maziljen in posvečen za vse veke vekov. Veseli se Božjega vonja, ki bo napolnil tvojega duha in tvojo dušo. Tvoj imenjak apostol Janez piše o maziljenju svojim naslovljencem: »In vi: Maziljenje, ki ste ga od nas prejeli, ostaja v vas in vam ni treba, da bi vas kdo učil; ampak kakor vas njegovo maziljenje uči o vsem, saj je resnično, ni laž – in kakor vas je poučilo, ostanite v njem!« (1 Jn 2,27). Ostani tudi ti vedno poln Božjega vonja, ki naj trajno veje iz tvojih misli in besed in dejanj. Amen.

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof