Nagovor škofa Antona Jamnika pri maši za domovino v cerkvi Svetega Duha nad Polževim ob dnevu državnosti

25.6.2014 Polževo nad Višnjo Goro država, škofija ljubljana

Dragi bratje in sestre,

ob 23. obletnici samostojne države Slovenije se na tem svetem kraju, v častitljivi cerkvi Svetega Duha nad Polževim, želimo Bogu Stvarniku zgodovine zahvaliti za to, da moremo živeti v samostojni državi kljub nekaterim težavam, ki jih le počasi odpravljamo na poti v moderno demokracijo.

 

1. Glavne »bolezni«, ovire na poti v moderno demokratično družbo naše drage Slovenije

Glavne »bolezni« ali ovire na poti v zares demokratično družbo, ki še vedno ostajajo v slovenskem prostoru so predvsem naslednje:
-       nespoštovanje človekovega dostojanstva, ker se naša družba na poti razvoja vse bolj potaplja v različne oblike revščine: materialne, socialne, duševne in duhovne;
-       pomanjkanje spoštovanja temeljnih človekovih pravic;
-       premajhno spoštovanje osnovnega »etičnega humusa«, tako na teoretičnem kot seveda predvsem praktičnem prostoru delovanja;
-       veliko pomanjkanje razumnosti, odgovornosti in vse večja pasivnost, kjer se rojeva prostor za vse mogoče manipulacije, tako na verskem, etičnem, kot družbenem področju;
-       nespoštovanje pravne države;
-       zanikanje pomena pluralnosti na področju medijev, šolstva, gospodarstva
-       zgolj toleranca do delovanja civilne družbe;

 

2. Nezaupanje, laž, podtikanje, sprenevedanje in še toliko drugih hudih stvari je tako zastrupilo slovensko družbo, da je potrebna najprej nekakšne vrste razkužitev mišljenja, osebnega in javnega, in šele potem je mogoče graditi znova (nadškof Šuštar, leta 1991)

Naravnost preroške so bile besede, ki jih je leta 1991 zapisal nadškof Šuštar. Bile so aktualne v tistem času, še bolj pa so danes. »Cerkev močno opozarja na pošteno in zavzeto delo in sodelovanje. Bog nam pomaga le, če si tudi sami iskreno pomagamo. Brez poštenega dela v službi, podjetjih, javnem življenju in uradih ne gre. Žal je etos na delovnem področju izredno upadel. Nezaupanje, laž, podtikanje, sprenevedanje in še toliko drugih hudih stvari je tako zastrupilo slovensko družbo, da je potrebna najprej nekakšne vrste razkužitev mišljenja, osebnega in javnega, in šele potem je mogoče graditi znova. To se pokaže predvsem v prizadevanju za novo miselnost v javnosti in v šoli. Pomanjkanje ljudi, ki bi drugače mislili in drugače vzgajali kot v komunistični diktaturi, se kaže na vseh področjih. Pred nami je velika in težka naloga, da dosežemo spremembe v vzgoji, v osebnem mišljenju in odločanju« (Communio 1991,str.201)

Čas v katerem živimo si sebe predstavlja kot pluralnega, strpnega in odprtega. V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se vse bolj krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo, karierizmom, kjer žal ni prostora za razumnost in odgovornost; omamljenost s koruptivnostjo, ki je problem predvsem nekdaj socialno šibkih, ki v možnosti priti do bogastva vidijo priložnost uresničenja svojega ega, moči; suženjska predanost servilni puhloglavosti, ki je še kako po volji šibkim in stalno ogroženim vodilnim kadrom; vse to onemogoča, da bi človek v polnosti zaživel v vsem svojem dostojanstvu, ter ga ponižuje na raven sredstva, ki se odraža v različnih oblikah modernega suženjstva in vse mogočih manipulacij in verskem, etičnem in drugih področjih…

Posledice takšnega stanja se kažejo tudi v ljubosumju, nevoščljivosti, ki se ne zna veseliti uspeha drugega, odraža se v graditvi lastne identitete v strahu pred »nekimi sovražniki« od zunaj, neprestano tavanje in prilagajanje, neprestano odzivanje in »gašenje požarov«, ker gre za temeljno umanjkanje vizije in žal je tu vse manj prostora za človeka, kot človeka, za to, da je nekdo in ne samo nekaj… Ni moj namen moralizirati ali biti črnogled. Tudi kristjani nismo imuni pred vsemi temi »boleznimi« sedanjega časa. Rad bi opozoril samo na dejstva, na človekov krik, »da noče biti samo kupček materije«, na klic obupa in upanja, ki hrepeni po lastnem dostojanstvu in hrepenenju po ljubezni, zavesti, da si ljubljen, da ljubiš… da si nekomu potreben, da lahko narediš nekaj lepega in dobrega… Morda bo človek le našel toliko moči in poguma, da bo presegel to filozofijo samozadostnosti in pritlehnosti in pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, večnost.

 

3. Cerkev na Slovenskem je bilo vedno tesno povezana s svojimi ljudmi doma in po svetu

Slovenska škofovska konferenca je ob razglasitvi samostojne Slovenije pripravila posebno izjavo, v kateri je povabila vernike k molitvi in odgovornemu vključevanju v graditev mlade države.

»Slovenska škofovska konferenca pozdravlja razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo. S tem so izpolnjena tisočletna pričakovanja slovenskega naroda. Katoliška Cerkev v Sloveniji se pridružuje splošnemu veselju. Z nami ga delijo tudi Slovenci po svetu. Veselje Cerkve je še toliko večje, ker je s svojim verskim in moralnim, prosvetnim in kulturnim delovanjem podpirala ta prizadevanja slovenskega naroda.

Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna. Tudi v prihodnje želi v svobodi izvrševati svojo versko in moralno poslanstvo ter s tem prispevati k moralnemu in duhovnemu življenju državljanov Republike Slovenije. Moralna trdnost in duhovnost sta nepogrešljivo jamstvo za trajno, uspešno, srečno in blagoslovljeno prihodnost.

Vodstvo katoliške Cerkve na Slovenskem vabi vse verujoče, naj v teh slovesnih trenutkih svojemu veselju pridružijo tudi goreče molitve za domovino v veri in zaupanju, da je Bog z nami na naši poti. Pred nami so leta odgovornega in požrtvovalnega dela. Slovenski škofje pozivamo vse vernike in vse ljudi dobre volje, da se med seboj spoštujemo in delamo za skupni blagor.« (25. junij 1991)

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in pozneje.

Vsem skupaj, ki smo združeni v molitvi da domovino, vsem državljanom Republike Slovenije doma in po svetu, iskreno čestitam ob Dnevu državnosti! V globoki hvaležnosti, da je Bog Stvarnik zgodovine, naša človeška prizadevanja izročimo v Božje roke. Naj nas Gospod po Svetem Duhu razsvetli, da novih moči in poguma, da bi znali v medsebojnem spoštovanju, odgovornosti in razumnosti, z veseljem in pogumom zreti v prihodnost.

 

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof