Svetišče spomina, moč in upanje za prihodnost
1. Velika je moč spomina
»Velika je moč spomina, o Bog, silno velika, svetišče, veličastno in brezmejno. Kdo mu pride do dna? In vendar je to sila mojega duha in del mojega bistva, le da sam ne zaobjamem vsega, kar sem. Zato je duh pretesen, da bi samega sebe zaobsegal. Toda kje je tedaj tisti del njega, ki ga zaobjeti ne more? Mar izven njega in ne v njem? Kako tedaj, da ga ne zaobjame? Silno začudenje se mi poraja nad to uganko, strmeča osuplost me prevzema. (…) Življenje pisano in raznolično, sila presilna in brez meja!« (sv. Avguštin, Izpovedi, X, 8.17).
Ko praznujemo 550 letnico župnije Žužemberk, se zavedamo, da vstopamo v svetišče spomina, ki je po Avguštinovih besedah veličastno in brezmejno. Ne da se zaobjeti »pisanosti in raznoličnosti življenja« župnije in vseh tistih, ki so v zaupanju v Božji blagoslov in Marijino varstvo storili toliko dobrega v častitljivi zgodovini župnije. Ustanovitev župnije je bilo pomembno versko, kulturno in državotvorno dejanje, ki je odločilno zaznamovalo doline Krke. Ko danes živimo v samostojni državi in smo člani skupnosti evropskih držav, je še toliko bolj potrebno, da se zavedamo ključnih dogodkov, ki so pomembni za našo narodno identiteto.
Ko stojimo v »svetišču spomina« se v globoki hvaležnosti Bogu in vsem, ki so pripomogli k ustanovitvi župnije, zavedamo žlahtnih korenin, iz katerih rastemo, te pa so vir poguma in moči za poslanstvo, ki ga v vsej raznolikosti dejavnosti bogatega župnijskega življenja želimo opravljati danes.
Župnija in župnijsko življenje je v vseh teh stoletjih svojega obstoja na prvem mestu skrbelo za duhovno življenje, ki omogoča vsem župljanom, da si postavijo vprašanje o smislu svojega bivanja in iščejo odgovore na vprašanja svoje vere, smisla bivanja in večnosti, kar je ključno vprašanje vsakega človeka. Krščansko pričevanje pa je še prav posebnega pomena v času poplitvenega in empirističnega pogleda na življenje, saj krščanstvo s svojim bibličnim realizmom odkriva ves realizem in celovitost temeljnih življenjskih vprašanj. Mnogi duhovniki in domačini, ki so imeli poseben smisel za literarno, glasbeno in likovno umetnost, so v tej častitljivi zgodovini župnije na poseben način opozarjali na pomen umetnosti, ki govori o skrivnostnih globinah človekovega bivanja, iskanja, hrepenenja, ustvarjanja, o tem, da se življenja in vsega bivajočega nikoli ne more obvladati, ampak ostaja odprto, da ga v svojem čudenju vedno znova odkrivamo. Velika solidarnost in medsebojna pomoč v župniji govori o odgovornosti za bližnjega, da je nekdo najbolj srečen takrat, kadar se umakne iz svoje egocentrične zaprtosti vase in naredi nekaj dobrega za drugega. Hvaležni smo za duhovnike, ki so skozi vso zgodovino župnije skrbeli za kakovostno versko izobrazbo, poznavanje krščanstva, ki pa ni namenjeno samo sebi, ampak vodi k bolj ustvarjalnemu bivanju, od spoznanja torej k načinu življenja. Danes v času individualizma pa je še prav posebnega pomena vzgoja čuta za skupno dobro, saj je človek družbeno bitje in od vsakega posameznika je odvisno, kakšna bo naša župnija in družba, v kateri živimo.
2. Veliki petek in zarja velikonočnega jutra župnije Žužemberk
Tako ob doživljanju sedanjega trenutka, kot tudi ob pogledu v zgodovino naše župnije, lahko razberemo, da so bili dnevi, za katere veljajo Gregorčičevi verzi iz pesmi V pepelnični noči, bili pa so tudi trenutki »cvetne nedelje«, tihega pričakovanja, upanja, radosti, morda preveč človeških načrtov in nad; pa dnevi velikega petka, Kalvarije, ki je v dolgem »sobotnem molku« ostala skrita, kot da se ni zgodila, kot da so bolečina, trpljenje in smrt zadnja beseda o človeškem bivanju. Župnijo Žužemberk so na poseben način zaznamovali kalvarija druge svetovne vojne in težki dogodki po njej.
Mar se ni nekaj podobnega zgodilo tudi v prvem velikem tednu? Velika je razlika med dogodki na veliki petek in na velikonočno jutro. Križev pot, križanje in smrt na križu, vse to je bilo javno dogajanje pred velikimi množicami. Kristusovo vstajenje od mrtvih pa je bilo skrito, brez navzočnosti ljudi. Evangeliji poročajo le o prikazni angela in praznem grobu. Če bi ljudje načrtovali Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi hoteli tudi na zunaj pokazati vse zmagoslavje, iz tega bi naredili velik dogodek, čim bolj očitno naj bi se videlo, kdo je vendar zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje. Njegovo delovanje je skrito, a zato toliko močnejše in učinkovitejše. In prav to je nova moč za upanje vseh tistih, ki jim je bil naložen ta težki križ preizkušnje velikega petka. Toda tudi v župniji Žužemberk je ob tej in drugih kalvarijah tiho zasijala zarja velikonočnega jutra, ki je po milosti vere ljudem dajala novih moči in upanja, da je dobro močnejše od slabega, luč močnejša od teme, življenje močnejše od smrti.
Križev pot slovenskega naroda in župnije Žužemberk je bil v posameznih obdobjih na zunaj bolj razpoznaven in očiten, drugič pa se je vse odvijalo skrito, v dolgih in mračnih nočeh bolečine in umiranja ... Toda tako kot v prvem velikem tednu, tudi danes velikonočna zarja prihaja skrito, neopazno, brez hrupa, prihaja na drugačen način, kot pa smo si jo po človeško predstavljali. In prav to svetlobo je potrebno odkriti in zaupati v njeno moč.
To je izvir novega krščanskega pričevanja, to je nov začetek, to je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu, ki je resnični izvir pristnega in iskrenega župnijskega življenja. In tukaj je prostor za spoštovanje in razumevanje vsakega človeka, za odkrivanje njegovega dostojanstva ne glede na njegovo prepričanje. Evangelij nikogar ne izključuje. Božji pogled prav vsakega človeka na tem svetu išče, ljubi in ohranja v radosti bivanja.
3. Pogled naprej: Srečanje s človekom je zakrament
Angleški dominikanec Timothy Radcliffe, ki predava na oxfordski univerzi, se v enem od zadnjih del, ki govori o izzivih krščanstva v sodobnem času, sprašuje, kje je temeljna težava, da se v novih duhovnih iskanjih, ki so vedno bolj naraščajoča in zanimiva za sodobnega iskalca, mnogi zanimajo za vsa mogoča druga verstva in razno koktajl religioznost, krščanstvo oziroma Cerkev pa ostajata nezanimiva in jih ne nagovarjata. Postavljata si vprašanja ali krščanstvo morda le ni postalo preveč utrujeno in naveličano? Ali nas kristjane vera res osvobaja, prinaša novo upanje, radost bivanja? Ali se zavedamo, da kot oznanjevalci ne moremo in ne smemo postavljati v središče sebe, kot da mi dajemo vero (in smo potem vedno razočarani in pesimistični), ampak da smo poslani predvsem k temu, da v bližnjem odkrivamo to, kar je Bog položil v vsakega človeka na tem planetu, tisto Božje, luč, Božjo podobo, tisto večno lepoto bivanja? Ali smo zares velikonočni kristjani ali pa vse preveč godrnjamo, vidimo vse črno, bežimo pred reševanjem konfliktov in kar naprej živimo v nekem navideznem strahu, da nam vsi hočejo nekaj slabega, se čutimo ogrožene in se neprestano branimo pred nečim »od zunaj« in vidimo vsepovsod neke sovražne napade? Ali je krščanstvo za sodobnega iskalca osvobajajoče in odrešujoče? – Odgovor na to retorično vprašanje je verjetno jasen! – Na ta problem je opozoril zaslužni papež Benedikt XVI. (2005–2013), ko je kristjanom v Veroni v Italiji spregovoril od tem, kako velika nevarnost je, da iz krščanstva naredimo »zatohli dogmatizem ali poceni moraliziranje«.
Krščanska občestva, župnije, naj bi postajala prostor radosti, upanja, poguma. Bila naj bi tudi odrešujoča in naj bi omogočala prostor za odkrivanje nove svobode bivanja. Preračunljivost, večna zaskrbljenost in vse večji individualizem, ki po besedah bl. Janeza Pavla II. (1978–2005) pomeni zaprtost vase in ima za posledico apatičnost in utrujenost, ni krščanstvo, ki bi osvobajalo in odreševalo.
Vedno bolj »atomistična družba«, »družba cinične distance« po besedah Draga Jančarja uničuje medsebojne odnose in človek pogosto ostaja sam. Kristjani pred tem nismo imuni, ampak smo otroci tega časa in vse premalo znamenje in pričevalci pristnih in iskrenih medsebojnih odnosov, ki v drugem človeku, v resničnem srečanju z njim, po besedah filozofa Martina Bubra odkrivajo zakrament, navzočnost božjega, dar, ki osvobaja in odrešuje in odkriva neskončna obzorja svobode bivanja.
4. Videti človeka, se z njim srečati in ga poslušati
Najlepši odgovor, vizijo, zgled, odrešujoče in osvobajujoče sporočilo in odgovor za naše pričevanje v sedanjem »milostnem trenutku zgodovine« in življenje v živem krščanskem občestvu župnije nam daje Jezus sam. Med mnogimi primeri je srečanje s človekom v kopeli Betesda (prim. Jn 5,1–18), katerega glavna bolezen ni to, da je fizično bolan, ampak predvsem to, »da nima človeka« (prim. Jn 5,7). Z Jezusovim prihodom, ki je človeka videl, torej se zares srečal z njim, ve, da ga ima nekdo brezpogojno rad, pa tudi brezimna množica postane skupnost, občestvo. Ko Jezus pride v to množico, se v tistem trenutku v tej brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega, nekaj bistvenega spremeni … Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost. Zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad… vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.
Ali ni to tudi za vse nas osvobajajoče sporočilo in naročilo in zgled za življenje v župniji. Nujno je, da pogosto apatično in apologetsko godrnjanje in preračunljivost zamenjamo z osebno radostjo bivanja, z »Lepoto večno davno, večno novo« (Avguštin), ki odkriva nov smisel, zaupanje in vizije, za katere nas je Stvarnik življenja poklical prav v sedanji milostni trenutek bivanja!
Na koncu bi se rad zahvalil vsem duhovnikom, ki so delovali v župniji Žužemberk, še posebej sedanjemu župniku in dekanu Francu Vidmarju, ki je s svojim duhovniškim žarom na poseben način zaznamoval bogato versko življenje župnije. Iskrena hvala vsem tistim, ki so v častitljivi zgodovini župnije Žužemberk odgovorili na Božji klic in pogumno stopili na pot za Gospodom, dobrotnikom, tistim, ki podpirate versko življenje v župniji s svojo molitvijo in darovanim trpljenjem. Bogastvo tolikih dobrih ljudi, sodelavcev, ki delujejo v župniji, gradi odgovornost in pripadnost župniji, zato iskrena hvala za vaše pričevanje.
Zares »velika je moč spomina, o Bog, silno velika, svetišče, veličastno in brezmejno. Kdo mu pride do dna? Življenje pisano in raznolično, sila presilna in brez meja!«
msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof
