Nagovor škofa Andreja Glavana pri maši ob dnevu posvečenega življenja v župnijski cerkvi v Trebnjem

Škof Andrej Glavan Škof Andrej Glavan

Drage sestre redovnice, sobratje redovniki in vsi navzoči duhovniki, dragi bratje in sestre!

Obhajamo 16. svetovni dan posvečenega življenja. Praznik Gospodovega darovanja v templju je bil namenoma izbran za dan zahvale za redovne poklice in za zvestobo posvečenemu življenju. To je tudi priložnost za obnovitev obljub in za molitev za nove redovne poklice.

Tudi z moje strani – pastirja krajevne novomeške Cerkve – je to priložnost, da se zahvalim za čudovite darove redovnih karizem, ki bogatijo in krasijo vrt vesoljne in krajevne Cerkve. Pozdravljam vse navzoče iz enajstih hišnih skupnosti iz osmih različnih karizem. Posebej pozdravljam novo skupnost sester Corpus Christi iz Čateža, ki je začela pot formacije, da zaživi, če Bog da, kot prava nova redovna skupnost, ki naj bi se posvečala molitvi za duhovnike in jim pomagala, da bi lažje služili in opravljali svoje poslanstvo. Prisrčen pozdrav pa domači trebanjski skupnosti Šolskih sester Kristusa Kralja. Karmeličanke in kartuzijani niso navzoči. Poslali pa so pozdrave in izraze duhovne povezanosti.

Posvetimo najprej misel prazniku, ki daje zunanji okvir dnevu posvečenega življenja. Današnjemu prazniku zaradi blagoslova sveč pravimo svečnica, po katerih je februar dobil staro slovensko ime svečan. Sveča je res najzgovornejši simbol luči in darovanja, použivanja in življenja za druge. Kratek oris vsebine praznika pravi, da sta Jožef in Marija 40. dan po Jezusovem rojstvu v Betlehemu prinesla edinega in prvorojenega sina Jezusa v tempelj, da bi ga darovala Bogu, kakor je velevala Mojzesova postava: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu.«

a) Tako je bil Jezus že kot otrok darovan. S tem je bila nakazana daritev na križu in njegova današnja nekrvava daritev na oltarjih sveta.

b) Prihod v tempelj in darovanje prvorojenca pa je bilo tudi izraz Jožefove in Marijine pripravljenosti za darovanje, dokaz pripravljenosti izpolniti postavo – Božjo voljo vsak trenutek, čeprav ni bilo vedno lahko. Ker sta se v vsem podrejala Bogu, sta bila sposobna neprestanega darovanja tudi v deviškem zakonu in družini. Življenje svete družine je bila šola darovanja, šola najgloblje skupnosti ljubezni. V tej družini so vsi bili prvi, vsi gospodarji in vsi služabniki, ker so vsi služili drug drugemu. Jezus je pozneje oznanjal: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«. To je živel, to je videl v nazareški družini.

c) Vprašajmo se, dragi bratje in sestre, na praznik Gospodovega darovanja, ali razumemo svoje življenje in svoj poklic kot služenje Bogu in bližnjemu, še posebej v redovnih skupnostih, v družinah, v službi bolnim, ostarelim, onemoglim, pa tudi mladini, ki išče orientacijo.
»Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je – srca oltar,« nas nagovarja pesnik Gregorčič. Ljubezen je tista, ki lepša službo in delo za bližnjega ter mu daje vrednost. Tiha žrtev in nesebično delo osrečujeta druge in tistega, ki se daruje ter kot sveča použiva v darovanje samega sebe. Življenje je darovanje. Zadržati ga zase pomeni, umreti (Špidlik).

Blagoslovljena sveča, simbol nesebičnega použivanja in darovanja, ki jo boste prižgali, ob njej obnovili svoje obljube in jo potem odnesli domov, naj vas spomni in uči darovanja, zlasti ko bo težko opravljati vsakdanje delo, vztrajati v zvestobi dolžnostim ali ko bo težko pozabljati zamere in prvi ljubiti vse.

Spoštovane redovnice in redovniki!

V tem darovanju je bistvo zvestobe in posvečenega življenja. Konstitucija o Cerkvi pravi: »Vsi kristjani, naj bodo kateregakoli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni.« (C 40). Prav posebej pa vsi, ki ste se z zaobljubami evangeljskih svetov – uboštva, čistosti in pokorščine – zavezali, da boste šli za Gospodom, ki je bil deviški, ubog in pokoren Očetu. Jezusu in Cerkvi ste obljubili, da boste kot goreče sveče, kljub človeškim slabostim, izžarevali vedno in povsod Kristusovo ljubezen, ljubezen Njega, ki je Luč sveta. Za letošnji dan posvečenja ste izbrali geslo Dajmo življenje za resnico v ljubezni. Kaj naj to pomeni? Gre za iskreno pričevanje v posvečenem življenju. Gre za pričevanje evangeljske resnice, ki je svet ne razume in ne sprejema, resnice:

  • da ste z obljubo pokorščine darovali svojo prostost, da bi bili deležni še večje notranje prostosti in svobode;
  • da ste se z obljubo uboštva odpovedali bogastvu, razkošju, vsemu kar je minljivo, da bi bili zato bolj bogati v Bogu, kar pomeni naša beseda ubog;
  • da ste z zaobljubo čistosti srca in telesa Bogu darovali svoje srce, da bi bilo »oltar in ljubezen sveta v njem nebeški žar«, kot pravi Simon Gregorčič, ki sem ga že citiral.

Obnovite danes obljubo in pripravljenost »služiti drug drugemu v ljubezni« (Gal 5,13), kar vas bo naredilo popolne. Obljubo, da hočete biti zazrti v Kristusovo obličje v molitvi po zgledu Simeona in prerokinje Ane in iskreno povezani s prečisto Devico Marijo, ki vam bo s svojo materinsko priprošnjo pomagala vztrajati v upanju, tudi ko bi se vas začel lotevati obup bodisi zaradi manjšanja skupnosti ali pa zavračanja in nehvaležnosti sveta.

Še enkrat hvala za vaše služenje in vaše žrtve, za vaše molitve in požrtvovalno delo. Bog daj, da bi to posvečeno življenje vseh 50 redovnikov in redovnic v vseh 13 skupnostih v naši škofiji nikoli ne ugasnilo. Amen
 

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof