Nagovor škofa Andreja Glavana pri maši na nedeljo svetniških kandidatov v ljubljanski metropoliji

Škof Andrej Glavan Škof Andrej Glavan

Spoštovani bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani redovniki in redovnice, bogoslovci, dragi verniki!

Zbrali smo se na t. i. nedeljo svetniških kandidatov. Letos jo posebej posvečamo spominu in molitvi za beatifikacijo našega velikega slovenskega rojaka, misijonarja in škofa, častitljivega Božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga (1797–1868). V letu vere stopa pred nas s svojo nepremagljivo herojsko vero, ki jo izraža tudi njegovo geslo Le eno je potrebno. Vero o neizmerni Božji ljubezni je kazal v svojih delih. V njegovem življenju ni bilo vere brez del. Prisluhnimo najprej sporočilu današnje Božje besede, zlasti Evangelija, ki nam prinaša vedno lepo in aktualno zgodbo o izgubljenem sinu, ki se ponavlja v tisočih podobnih modernih zgodbah o raznih zasvojenostih in stranpoteh.

To je lahko zgodba matere, ki ima 13 let starega sina, zasvojenega z videoigricami. Šola na stranskem tiru, celo brez hrane je že bil. Potem ko je mati preizkusila že vse mogoče, a brez uspeha, je v svoji nemoči poklicala policijo. Vse drugače ravna Bog; čaka, trpi, ljubi. Rešuje človeka, dovoli, da se oddalji od doma in se izgublja. Mi lahko pozabimo na Boga, a on nas ne pozabi. Mi se lahko oddaljimo od njega, on se ne oddalji. Največji greh je ne verovati v Božjo ljubezen in njegovo usmiljenje, v veličino njegovega odpuščanja.

To je bila napaka izgubljenega sina. Tako on kot tudi brat, ki je ostal doma, nista razumela očetove ljubezni. Prvi se je počutil kot suženj v hiši svobode! Imel je vse, pa mu ni zadostovalo. Oče mu ne zadostuje. Prav to je absurd, nesmisel, največje bogokletje. Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je zapisal: »Véliki greh, edini človekov greh je, da verjame v svojo zadostnost. Verjamemo, da zadostujemo sami sebi. Potem pa odkrijemo svojo majhnost in uboštvo.«

Sin bi se zadovoljil tudi z rožiči prašičev … Zadovolji se z malim, a tudi tega mu primanjkuje! Končno se mu odprejo oči. Spozna, da mu najbolj manjka očetova ljubezen. Kako dragocena je misel: »Človek je največji takrat, ko s ponižnim srcem izpove svoje kesanje.« – Takrat izkusi srečo povratka; srečo, ko se čuti sprejetega; srečo, ko se čuti odrešenega! Vrne se domov, da ponovno najde ljubezen in njegovo življenje postane pustolovščina ljubezni. Najdena ovca, najdena drahma, najdeni sin so znamenja edinstvene velike Božje ljubezni.[1] Če se tudi mi kdaj oddaljimo, se spomnimo, da je v življenju možen tudi povratek k Njemu, ki nam je vedno blizu, ker nas ljubi!

Iz vere v Božjo ljubezen je živel in jo z življenjem dokazoval tudi Baraga. Njega imamo lahko za zgled herojske vere. Pravzaprav so vsi svetniki heroji vere. Urednik slovenskega verskega časopisa Zgodnja danica je že leta 1869, torej leto po Baragovi smrti, pozival slovensko mladino, naj si za vzor herojske vere izbere Baraga. Baraga je poglobil vero že kot študent prava ob apostolu Dunaja, sv. Klemenu Dvoržaku (1751–1820). Ta vera je bila tako trdna in neomajna, da so ljudje, ki so prišli z njim v stik, imeli občutek, da pred seboj gledajo Božje stvarnosti. Kot praktičen človek in vnet misijonar je bil vedno sredi sveta, a njegov pogled, mišljenje in ravnanje je kazalo, da ni od tega sveta. Če beremo njegove knjige, moramo pomisliti: »To je pisal človek vere.«

Resničnost živega Boga, skrivnost učlovečenja Božjega Sina, potrebnost milosti, dejstvo večnega življenja in odgovornost za življenje, vera v zakramente, zlasti krst in evharistijo, so bile pri Baragu otipljive resničnosti. V svojem prvem angleškem pastirskem pismu l. 1853 je zapisal: »Naša prva bistvena dolžnost do Boga je dolžnost verovanja, ki je v tem, da pritrdimo vsaki besedi, ki nam jo je Bog razodel, ne da bi odklonili eno samo piko razodete vere. Nekatere resnice naše vere so tako vzvišene, da jih ne moremo razumeti z našim šibkim in omejenim razumom. Tudi te resnice moramo verovati na temelju Božjega pričevanja Boga, ki se ne more nikoli motiti, nikoli varati ali biti varan.« (Baragovo pastirsko pismo, 2 sl.)

V mnogih pismih je tožil, koliko praktične in teoretične nevere srečuje. Leta 1833 je pisal na Dunaj: »Velik del prebivalstva Združenih držav ni krščen, sploh nima nobene vere.« Podobno je tudi nemški misijonar Sändel istega leta ugotavljal, da mnogi v Ameriki rojeni belci ne pripadajo nobeni veroizpovedi. Tudi Ignacij Mrak, prvi Baragov naslednik v škofovski službi, je že leta 1857 ugotavljal nepoučenost in nevero. Ko je nekega delavca na žagi vprašal, če je katoličan, mu je ta odgovoril: »Jaz nimam nobene vere. Mislim, da je najboljša vera pošteno živeti.« Nato v pismu nadaljuje: »Takih, ki nimajo nobene vere, je tukaj veliko …«

Baraga je v svojem prvem pastirskem pismu učil: »Dolžnost verovanja je bistvena in njeno izpolnjevanje je potrebno za zveličanje, kajti brez vere je nemogoče ugajati Bogu (prim. Heb 11,6) … Živeti moramo iz svoje vere, v skladu z načeli svoje vere; napraviti jo moramo za pravilo našega življenja.« Vera mora usmerjati korake našega življenja. – Vedno, ko Baraga govori o veri, misli pri tem prvenstveno na osebno vero v živega osebnega Boga, na osebni odnos in šele v zvezi s tem tudi na verske resnice.

Baragovo skrb za evangelizacijo in poglobljeno življenje vernikov izraža njegovo geslo Le eno je potrebno. Ugotavljal je, da so se oblasti sicer trudile na več načinov, kako pomagati poganom, da bi se odvadili raznih strasti in razvad, a so le malo dosegle. »Samo naši sveti Božji veri je mogoče napraviti pogane za dobre ljudi. Le vsak, ki se je odločil sprejeti našo sveto vero, spremeni svoje celotno življenje,« je ugotavljal že na začetku svojega misijonskega delovanja.

Danes govorimo o novi evangelizaciji. Tudi v krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte smo zapisali: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni« (PIP 59). Bistvo nove evangelizacije je, da mora biti nova po gorečnosti, po pristopih in v metodah. Bolj gorečega in iznajdljivega oznanjevalca, kot je bil Baraga, si težko predstavljamo. On si je že doma v Sloveniji in v misijonih prizadeval, da je evangeliziral tudi z novim pristopom in metodami, da je oblikoval celostne, popolnoma v Bogu zakoreninjene vernike, ki se hkrati trudijo za res človeka vredno življenje.

Iz Baragovega življenja, njegove evangelizacije in spisov ter iz navodil za leto vere, ki ga obhajamo letos, lahko sklepamo, da se moramo bolj okleniti temeljitega verskega izobraževanja na osnovi Katekizma Katoliške Cerkve, družinske in osebne molitve na osnovi osebne vere, prejemanja zakramentov – zlasti evharistije, in češčenja Matere Božje, ki je vzornica vere. Častitljivi Božji služabnik Friderik Irenej Baraga, izprosi slovenskemu narodu v letu vere poglobitev osebne vere v vseh naših slovenskih škofijah. Amen!


msgr. Andrej Glavan
novomeški škof


[1] Prim. prilika o izgubljeni ovci (Lk,15,1–7, prilika o izgubljeni drahmi (Lk 15,8–10) in prilika o izgubljenem sinu (Lk 15,11–32).