Dragi bratje in sestre!
Vsem najprej vesel velikonočni pozdrav, predvsem bolnim, nemočnim in osamljenim!
Pri velikonočni praznični maši v pesmi slednici slišimo, da Cerkev veselo poje: »Vemo! Kristus je res vstal od mrtvih!« To je srčika velikonočnega oznanila, jedro naše vere. To je temelj, na katerem je zgrajeno naše upanje, ves naš krščanski optimizem. Zaslužni papež Benedikt XVI. je v svoji drugi knjigi Jezus iz Nazareta zapisal: »Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo nekaj novega, kar spremeni svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti« (str. 237). Da, resnica o Kristusovem vstajenju, zajamčena z Božjo avtoriteto, je v tem, da je Bog na ta dan, po svojem Sinu premagal smrt in nam odprl vrata v večno življenje, v življenje brez konca. To je največja novost in najbolj vesela novica.
Vendar, zakaj se to oznanilo mnogih današnjih kristjanov ne dotakne? Ali so naši radarji oslepeli za resnico nevidnega? Da so Jezusovi učenci to dejstvo sprejemali le počasi, je še razumljivo, saj je dogodek vstajenja presegel vsa dotedanja človeška pričakovanja in predstave o večnem življenju. Apostoli se niso takoj znašli. Preveč so jih bremenili dogodki, ki so se zgodili malo prej v času Jezusovega trpljenja in smrti. Čeprav jim je Jezus prej večkrat omenjal svoje vstajenje, nihče ni pomislil, da bi se lahko res zgodilo, da nekdo, ki je mrtev, vstane od mrtvih.
A Bog je vedno nepredvidljiv. Zdi se, da nam težke razmere v svetu onemogočajo vero, da je pri Bogu vse mogoče in da lahko nadaljuje z ustvarjanjem novega sveta. Kot da sile zla, smrti in brezupa zmanjšujejo vsako vero v življenje in ustvarjajo vtis, da je Bog daleč in se ne zmeni za naš svet. V letu vere se spomnimo, da je Bog pogosto posegal v zgodovino. Že velikokrat se je zdelo, da sta laž in pokvarjenost zmagali, a se je vedno znova pokazalo, da Bog bedi nad vsem. Kljub temu pa včasih ne razumemo, zakaj na videz molči in dopušča zmedo. Izkušnja kaže, kolikor bolj je zlo napadalno, vsiljivo in arogantno, je to znamenje, da mu zmanjkuje časa.
Tržaški pisatelj Alojz Rebula je ob dejstvu, da celo mnogi kristjani ne jemljejo resno velikonočnega vstajenja, takole razmišljal: »Ko bi znal današnji kristjan izskočiti iz svoje mlahavosti in dejansko, začudeno, pretreseno zaživeti vero v vstajenje. Že sebično gledano: za koliko zdravil bi zalegla ta njegova vera, za koliko pomirjeval in psihiatrije! Ne bi ga bilo strah časa, ki neustavljivo reže gube v njegova lica in suši njegove kosti, saj bi vedel, da ga na novi zemlji čaka nek drug organizem, manj nebogljen in piškav od sedanjega! Telesno in moralno trpljenje bi mu bilo znosnejše, saj bi vedel, da si z njim, ne samo odkupuje svojo lastno večnost, ampak, da z njim sodeluje pri svetovnem odrešenjskem dogajanju. Smrt bi mu bila manj grozljiva, saj bi ob vsakem grobu in svojem lastnem videl stati Vstalega Gospoda z njegovim zmagovitim: ’Ne bojte se!’« (Credo, str. 136)
Dragi bratje in sestre! Vsem želim, da bi se nam vstajenjska vera v letu vere poglobila. Bodimo bolj velikonočni kristjani. Praznovanje naj prevzame našo vsakdanjost, naše mišljenje in naše ravnanje. Če nekateri tako kot nekoč pod križem z odkrito posmehljivostjo ali pa popolno brezbrižnostjo sejejo tesnobo, strah in malodušje, nam velikonočno praznovanje dopoveduje: »Gospod je vstal, je z nami, nimamo razloga za malodušnost in strah.«
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof
