Nagovor nadškofa Zoreta pri sveti maši za domovino

msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference - Foto: Družina msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference - Foto: Družina

Spoštovane ekscelence in spoštovani častni gostje, dragi bratje in sestre.

Maša za domovino, ki jo darujemo pred dnevom samostojnosti in enotnosti, je priložnost in povabilo, da v naših srcih in v naši zavesti odmevajo besede preroka Sofonija: »Vriskaj, sionska hči! Ukaj, Izrael! Veseli se, raduj se iz vsega srca, jeruzalemska hči! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike.« Vriskaj, Ljubljana! Ukaj, Maribor. Veseli se, raduj se iz vsega srca ti, ki ti je bil podarjen raj pod Triglavom. Kajti Gospod je uresničil, kar je napovedal po preroku: »Glej, opravil bom z vsemi, ki so te stiskali: tisti čas bom rešil, kar je ohromelo, in zbral, kar je razkropljeno« (Sof 3,19). Tisti dnevi tik pred plebiscitom so bili v resnici dnevi veselega pričakovanja. Sam dan plebiscita je bil nadvse prazničen. Nobene naveličanosti, nobenega omahovanja, nobene brezvoljnosti. Nikomur ni prišlo na misel, da se ne da nič spremeniti. Skoraj nikomur ni prišlo na misel, da bi tistega 23. decembra 1990 ostal doma. Da ne bi odšel na volišče in da ne bi s svojim glasom povedal, da hoče skupaj s svojimi najbližjimi živeti v samostojni, svobodni in neodvisni državi. Razpoloženje ljudi je bilo tistega dne tako praznično, da za pot na volišče ni bila dovolj vsakdanja obleka. Ljudje so vedeli, da se dogaja nekaj velikega, v resnici zgodovinskega. Zato je bilo potrebno obleči narodno nošo in si pripeti nagelj in roženkravt. To je bil dogodek, v katerem smo Slovenci in prebivalci Slovenije sebi in drugim odločno povedali, da hočemo živeti v svoji državi, svobodni, samostojni in neodvisni. Zato je bil tudi 26. december 1990, praznik sv. Štefana, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, izjemno prazničen. Čeprav prihodnost ni bila do konca razvidna, je bil vendarle dan takšen, da bi France Balantič o njem povedal, da spada med tiste dneve, ki »nosijo klobuk postrani«. Prešeren dan je to bil. Praznovalo so ljudje, katerih jezik je pesem in katerih pesem je vriskanje.

Ob maši za domovino ob obletnici tega dogodka se sprašujem, ali se danes lahko veselimo? Ali imamo tudi danes razlog za veselje, za praznovanje? Verjamem, da bi marsikdo rekel, da ne, da ga nimamo. Da se sanje niso uresničile. Da pričakovanja niso izpolnjena. Da ne živimo v državi, kakršno smo si predstavljali in zamišljali.

Vse to je res in ti ugovori so upravičeni. Kljub temu pa sem prepričan, da imamo tudi danes razlog za veselje, razlog za praznovanje. Pravzaprav moramo danes še bolj praznovati, kakor smo praznovali pred sedemindvajsetimi leti. Dejstvo je, da imamo državo. Obenem pa je tudi dejstvo, da se je ne znamo veseliti, da ne znamo praznovati. Meseca junija letos sem se ob dnevu državnosti zgodaj zjutraj sprehodil skozi Ljubljano. Po različnih ulicah sem stopal. Po bolj odmaknjenih, pa tudi po najbolj pomembnih. Med drugim sem prehodil tudi Slovensko cesto. Hodil sem in štel zastave. Hudo mi je bilo in sram me je bilo. V našem glavnem mestu, na eni njegovih osrednjih cest bi poleg zastav na javnih ustanovah izobešene zastave lahko skorajda preštel na prste obeh rok. Ker me je istega dne pot vodila tudi po našem podeželju, pa ne čisto po vaseh, bolj po trgih, sem spoznal, da tam podoba ni nič drugačna, tudi tam ni bilo prazničnosti – vsaj ne ob glavni cesti. Če praznika ni v zavesti državljanov, če ne praznujejo srca in domoljubna zavest, potem tudi mesta in vasi ostajajo brez znamenj praznovanja, ostajajo brez zastav.

Zato danes vabim vse odločujoče v naši državi in vse, ki imamo našo Slovenijo radi. Naučimo se ponovno praznovati. Ljudje, ki so v srcih mrtvi, ljudje, v katerih ni prazničnosti in ponosa na državo, ki nam je bila podarjena, na državo, v kateri nam Bog kliče: „Slovenec, ne boj se, naj ti roke ne omahnejo,“ na državo, za katero so se ljudje borili in za katero so nekateri tudi umrli, takšni ljudje ne bodo sposobni usode te države vzeti v svoje roke.

Sprašujem se, ali smo leta 1990 bili praznični zato, ker bi bila izpolnjena vsa pričakovanja, ali pa smo bili praznični zato, ker smo vedeli, da odgovornost lahko in tudi hočemo vzeti v svoje roke. Takrat nismo čakali, da bosta samostojnost in neodvisnost, z njima pa država, kot zrela hruška padli v naročje. Nikakor. Vedeli smo, da je treba sprejeti izziv in ponujene zgodovinske priložnosti in narediti vse, kar se narediti da. In smo naredili.

Glede tega so vsi časi enaki in vsak trenutek je lahko zgodovinski, če so v njem ljudje, ki so sposobni ustvarjati zgodovino. Če so v njem ljudje, ki ne sledijo puhlicam in frazam, ampak v sebi vedo, kaj hočejo, in si iz dneva v dan prizadevajo, da bi to tudi uresničili. Da je to mogoče, nam dokazujejo uspehi naših sodobnikov doma, pa tudi po svetu. Koliko čudovitih stvari je temu svetu podarila slovenska bistroumnost, iznajdljivost, še bolj pa prizadevnost in delavnost. Zato tudi danes pravičnejše, solidarnejše in za vse bolj prijazne in sprejemajoče domovine ne bo, če se ne bomo odločili zanjo. Tudi danes mora vsak izmed nas narediti, kar more – brez omahovanja in brez vdanosti v usodo.

K tej drži odločnosti pa nas bo prebudilo praznovanje, v katerem bomo ponovno doživeli veličino lastne države, samostojne in neodvisne. Prav takšno samostojnost in neodvisnost mora v srcu nositi vsak izmed nas. Takšno samostojnost mora v razmišljanju in vrednotah graditi vsak izmed nas. Najprej zase, potem pa tudi za vse tiste, ki so mu blizu, za tiste, za katere je poklican skrbeti in se darovati zanje. Če bomo znali praznovati, globoko v intimi svoje hvaležnosti za državo in njeno samostojnost, bomo v roke vzeli tudi njen sedanji trenutek in njeno prihodnost.

Kakor se je Marija v spoznanju obdarovanosti z materinstvom podala v gore, v mesto na Judovem, tako se moramo tudi mi v spoznanju obdarovanosti podati k ljudem. Saj ne moreš praznovati sam. Morda lahko kradeš sam, praznovati pa ne moreš sam. Praznovanje moraš deliti z drugimi, z ljudmi, z znanimi in z naključnimi sopotniki tvojega dneva in tvojih poti. Praznovanje nas poveže med seboj, da postanemo močni. V spominjanju istih vrednot in v hvaležnosti zanje postanemo odločni graditelji države in prihodnosti, ki bo vedno bolj takšna, kakršno si želimo imeti. Sama od sebe ne bo postala takšna. Ne moremo čakati drugih, da bodo stvari naredili namesto nas. Če bomo to dovolili, jih bodo naredili po svoje in najbrž nam ne bodo všeč.

Zato vas vse vabim, da letošnje praznovanje samostojnosti in enotnosti dozori v odločitev, da bomo postali ustvarjalni oblikovalci države, kakršno si želimo imeti in kakršno zaslužimo.

Boga, ki je Izraela rešil obsodbe, ki je odstranil njegove sovražnike, prosim, naj bo med nami in naj tudi nas reši vsega hudega, ki bi nam ga želeli naši sovražniki ali bi si ga povzročili sami. Naj se ozre nanjo in jo blagoslovi z obema rokama, kakor je dejal Cankarjev Kurent. Ta blagoslov naj se dotakne tudi vseh njenih prebivalcev.

Bog, blagoslovi Slovenijo! Bog živi Slovenijo!

 

msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit