Nagovor nadškofa Turnška pri sveti maši v Hudi jami

11.6.2016 Huda jama Sprava, Nadškof Turnšek
Upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek - Foto Radio Vatikan

V soboto, 11. junija 2016, je ob vhodu v rudniški rov sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem potekala sveta maša, ki jo je daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek ob somaševanju gospičko-senjskega škofa msgr. Mileta Bogovića.


Oče biskupe, dragi bratje duhovniki, dragi bratje in sestre, ki smo se tukaj zbrali!

Ko sem pred leti vstopil v Barbarin rov in stal nad nepojmljivo več metrsko skladovnico kosti in nato še zrl zložene kosti bratov in sester v plastične gajbice, so mi ob težkih občutkih naenkrat zazvenele Ezekijelove besede iz današnjega berila: »dolina polna kosti«, »poslal bom duha v vas in boste oživele«, »hrup kosti«, »oživele so in se postavile na noge«, »jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov«. (Ezk 37,1-14) - je prerokoval prerok. Do takrat si nisem nikoli predstavljal, da bom podobo, ki jo je prerok videl v videnju, kdaj sam gledal s telesnimi očmi skoraj dobesedno uresničeno. Takrat sem doživljal predvsem prvi del prerokbe. A danes, dragi bratje in sestre, vas želim povabit – danes smo tukaj zbrani in obhajamo sveto daritev, sveto mašo, bogoslužje Cerkve pri katerem je v liturgičnem dejanju zbrana vsa Cerkev: zemeljska in nebeška. Zavejmo se tega, dragi bratje in sestre! Torej niso v bližini le kosti tukaj pobitih bratov in sester, ampak ti bratje in sestre z nami obhajajo evharistijo, ker so živi. Zato danes bolj jasno in živo doživljam drugi del prerokbe, v kateri Bog zagotavlja: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov«. (v. 12) V tem trenutku smo še posebej poklicani, da s simbolno zakramentalnim pogledom, v katerega vas vabim, gledamo onkraj tega, kar vidimo s telesnimi očmi; da z usmiljenim Očetovim pogledom, katerega Obličje je Jezus Kristus (OU 1), kakor nam papež pravi v tem letu usmiljenja, zajamemo dogajanje na tem mestu pred enainsedemdesetimi leti. Ne zgolj s svojim človeškim pogledom, ampak s tem evharističnim pogledom.

Bogoslužje, sveta maša, je Božje delo, dragi bratje in sestre, v katerega smo pritegnjeni tudi mi. Božje delo! In kjer je Bog na delu, tam meje časa in prostora izginejo. Zakramentalno, torej skrivnostno smo zdajle pri zadnji večerji, kjer sta resničnost hkrati Kalvarija v uri Jezusove smrti in prazen grob vstajenjskega jutra. A to jutro, ki je zdajle prisotno, je že nova resničnost Božjega kraljestva, v katero je zajeta vsa človeška zgodovina v Jezusu Kristusu. Tako so v tem obhajanju skrivnostno navzoči tudi trenutki groze tega kraja, ki kot zgodovinska resničnost ne smejo biti pozabljeni ali skrivljeni – kot ne sme biti skrivljena Jezusova zgodovinska resnica njegovega trpljenja in smrt. Trpljenje in smrt nedolžnih – in tem, ki tukaj počivajo – ni bila dokazana krivda, se vedno združi s Kristusovo smrtjo, ki je ponavzočena v obhajanju svete maše. Torej je tukaj združena nedolžna smrt bratov in sester, ki ležijo nedaleč od tod. S tem duhovnim pogledom prepoznamo v tem obhajanju navzočnost smrti žena in mož, ki so na tem kraju umrli.

V evangeliju smo slišali Jezusa, ki učencem in nam razlaga: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe« - glejte: nedolžni, edini nedolžni, Bog, ki se je učlovečil, svobodno daje življenje -  »Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,17-18) Tako Jezus o svoji smrti. Prepričani smo, da so vsaj nekateri tukaj umirali prav v tem istem Kristusovem duhu. Da so se v zadnjih trenutkih tako združili s Kristusom, da je njihova smrt bila svobodna, da so dali torej življenje iz ljubezni. To je čudež, ki ga Bog v človeku lahko naredi. Da jim življenja niso mogli nasilno vzeli tisti, ki so jim nasilno prekinjali zemeljsko življenje. V tem pomenu je žrtev pred rabljem močnejša: za tisto, za kar je bila prepričana, da je vredno živeti, je bilo vredno tudi umreti – in to je ljubezen, ne sovraštvo. V trenutku, ko so ubijalci umorili zemeljsko življenje, so ti ljudje začeli resnično živet. Oni, ki so jih ubijali, pa so duhovno bili mrtvi. Zato smo prepričani, da ne stojimo le na kraju zločina, dragi bratje in sestre, čeprav tudi, nepojmljive groze dolgega umiranja, ampak tudi na kraju svetosti. Kot je kraj svetosti in velikonočne ljubezni Auschwitz zaradi sv. Edith Stein, sv. Maksimiljana Kolbeja in mnogih drugih, tako je tudi ta kraj, dragi bratje in sestre, svet zaradi svetih smrti mnogih Hrvatov, Slovencev, Nemcev in še koga, čeprav jih imensko ne poznamo. Zato bi bilo najbolj primerno, da njihove »relikvije« ostanejo dostojno pokopane tu ali na bližnjih Teharjah. Tu so mnogi združeni z Jezusom na Kalvariji izpolnili in dopolnili svojo ljubezen. Čeprav tega takrat nihče ni videl in dojel, kot na Kalvariji ne. Ali pač … tam je bila Marija, tam je bil stotnik … pri Štefanovi smrti je bil Savel … Morda je tudi smrt tukajšnjih »Štefanov« pustila kakšno sled v kom izmed prisotnih. Kdo ve?! Ohranimo staro krščansko prepričanje vere, da lahko iz ljubezni darovano življenje s svojim vplivom spremeni tudi življenje ubijalca in ga pritegne v odrešenje.

Zato, dragi bratje in sestre, osvežimo še naslednje Jezusove besede iz evangelija: »Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.« (Jn 10,15-16) Vemo kdo so bile te ovce iz druge črede. Vemo tudi, kdo so bili volkovi. Jezus gleda in razmišlja, dragi bratje in sestre, z ljubeznijo, zato gre preko črno-belega presojanja. Skrbijo ga tudi ovce, ki niso iz »tega hleva«. Življenje je dal za vse. Prosimo za takšen velikonočni pogled, ki ne deli na poražence in zmagovalce, tudi ne na ubite in ubijalce, čeprav tudi to resnico pokaže, dosledno in jasno – kakor na Kalvariji. A njegova veličina – Kristusova - je v tem, da zmore svoje življenje svobodno podariti za vse, da bi vse pripeljal k Očetu.

Izredno sveto leto usmiljenja je lahko pomemben čas milosti za proces sprave nespravljenih strani, tudi s pomočjo stopanja skozi sveta vrata. Zato nam jih je papež Frančišek približal, da nam ni potrebno iti v Rim. Papež Frančišek nas spominja, da pravičnost in usmiljenje »nista dva med seboj nasprotujoča si pojma, ampak dve razsežnosti ene in iste resničnosti, ki se postopno razvija, dokler ne doseže svojega vrhunca v polni ljubezni.« (OU 20) Papež nadaljuje: »Usmiljenje ne nasprotuje pravičnosti, ampak izraža Božje ravnovesje do grešnika, ko mu ponuja še eno možnost, da se zave, se spokori in veruje.« (OU 21) »Po eni strani je stalna zahteva zgolj po pravičnosti pripeljala« – pravi papež – »do pozabe, da je ta šele prvi korak, sicer potreben in neizogiben, vendar mora Cerkev stopiti dlje, da bo dosegla višji in pomembnejši cilj. … Znova je prišel čas, da si Cerkev naloži veselo oznanilo odpuščanja. Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.« (OU 10)

Končajmo s temi papeževimi besedami, saj je naše današnje srečanje na tem mestu, korak v tej smeri.

Amen.

upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek