Nagovor nadškofa Turnška pri maši ob začetku akademskega leta

Nadškof Marjan Turnšek Nadškof Marjan Turnšek

Spoštovani dekani in prodekani, profesorji in predavatelji, študentke in študenti, sobratje duhovniki in redovnice, dragi bratje in sestre!

Letos začetek novega akademskega leta sovpada z iztekanjem jubilejnega Slomškovega leta ob 150-letnici njegove blažene smrti. Zato ne moremo drugače, kot da se zazremo vsaj z eno mislijo nanj. Prav na današnji dan, 10. oktobra 2012, poteka 153 let, ko se je v Mariboru zbralo prvih 39 študentov in se je praktično z duhovnimi vajami zanje pričelo prvo akademsko leto v Mariboru. V tistih dneh je bl. Slomšek večkrat povzel besedo in spregovoril. Kot nekakšna rdeča nit se je v njih pojavljal poudarek o čednosti in učenosti. Profesorjem in študentom je položil na srce, da naj bosta »čednost in učenost ščit« vsega bodočega delovanja, prva ustanova visokega šolstva v Mariboru, visoka bogoslovna šola, pa naj postane »drevesnica čednosti in učenosti«. Kakor koli se je zgodovina odvijala in smo lahko danes ponosni na sorazmerno dobro razvito visokošolsko dejavnost v Mariboru, lahko ob trenutni resni in težki situaciji za razvoj visokega šolstva, in morda prav zaradi nje, še kako pritrdimo bl. škofu Antonu Martinu, da bosta bolj kot denar zagotovila obstoj in resnični napredek človeka prav krepost in znanje v medsebojni soodvisnosti, iz katere se rodi modrost. Zato se tej Slomškovi usmeritvi ne smemo odpovedati.

Podobna starodavna izkušnja človeštva in razodeta modrost sta se ujeli že v sporočilo Svetega pisma o pomembnosti modrosti za kakovost človekovega bivanja, kot smo prisluhnili v odlomu iz Knjige modrosti. Takšna modrost je pomembnejša od »žezla in prestolov«, torej od politične oblasti, in je »prazen nič« v primerjavi z bogastvom, dragulji, zlatom in srebrom, torej od gospodarske moči; niti z zdravjem ali telesno lepoto je ni mogoče vzporejati. Razsvetljeni pisec je zapisal resnico, da hkrati z njo pridejo »vse dobrine«, ona je »mati« vseh dobrin (prim. Mdr 7). Tudi v tem akademskem letu, dragi profesorji in študentje, storimo vse po svojih močeh, da bi ta modrost mogla zavladati med vsemi akterji našega skupnega družbenega življenja.

V duhu tega univerzalnega svetopisemskega in Slomškovega sporočila si ob novemu študijskemu in raziskovalnemu letu lahko zaželimo, da bi v njem na naših visokošolskih in raziskovalnih ustanovah domovalo obilo modrosti. Kajti pravo znanje, ki pošteno odkriva resnico, ni nikoli zgolj plod inteligence, razmišljanja in raziskovanja, ampak tudi ljubezni. V spodbudo nam je lahko tudi beseda sedanjega papeža Benedikta XVI., ki je podobno prepričanje izrazil v svoji okrožnici Ljubezen v resnici (30): »Ljubezen ne izključuje znanja, saj ga celo zahteva, pospešuje in od znotraj poživlja … Ljubezen ni naknadni dodatek, tako rekoč privesek k opravljenemu delu raznih panog, marveč je v dialogu z njimi od začetka. Zahteve ljubezni ne nasprotujejo zahtevam razuma. Človekovo znanje ni dovolj in znanstveni izsledki ne morejo sami pokazati poti do celostnega človekovega razvoja. Neprestano potrebuje spodbude, ki ga žene naprej: to zahteva ljubezen v resnici. Vendar preseganje nikoli ne pomeni spregledovanja izsledkov razuma niti nasprotovanja njegovim dosežkom. Ni razuma in poleg njega ljubezni: obstaja ljubezen, obogatena z razumom, in razum, poln ljubezni«. Razum je velik dar, ki ga modrost razsvetli in ljubezen usmeri, da ne zaide v brezplodne vode relativizma, skepticizma in nadalje nihilizma, marveč raziskuje s pogledom na celosten razvoj človeka in celotne narave, ki ga zgolj človeško znanje in znanstveni izsledki ne morejo doseči. To pomeni, da si moramo želeti in vse storiti, da v akademskih ustanovah moralno vrednotenje in znanstveno raziskovanje napredujeta družno. Samo to pomeni resnično krepitev in razvoj akademskega sveta, humanizacijo področja uporabe človekovega znanja, kar v prihodnje zagotavlja več možnosti za uravnotežen in vsestranski ter človeku prijazen razvoj družbe in naravnega okolja.

Ker se jutri spominjamo 50-letnice pričetka drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (1962–1965) in ob tem s papežem Benediktom XVI. pričenjamo leto vere, vsaj v nekaj potezah osvežimo spomin na ta gotovo najpomembnejši dogodek Katoliške Cerkve v prejšnjem stoletju. Za področje študija in raziskovanja je najpomembnejši njegov poudarek na upravičenosti avtonomije zemeljskih stvarnosti. Koncil je hotel razbliniti bojazen, »da bo pretesna povezanost med človeško dejavnostjo in religijo ovirala avtonomijo ljudi in znanosti« in je poudaril: »Metodično raziskovanje na katerem koli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikakor ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga« (CS 36). Zato je bil eden pomembnejših pozivov koncilskih očetov poziv k vzgoji za celostno človeško kulturo, ki predpostavlja, da vsako obravnavanje in raziskovanje človeka sloni na celostni viziji o njem, da se tako izogne poenostavljanju pogleda na človeka, ki se lahko pojavi v vedno večji specializiranosti posameznih področij, ki more prav zaradi tega voditi v popredmetenje človeka kot celote, čeprav mu na posameznem delnem področju lahko pomaga. Koncil zato spodbuja iskanje sinteze med različnimi področji znanosti, ko pravi: »Spraviti v sintezo razne znanstvene stroke in umetnosti je danes težje kakor nekdaj. Medtem ko raste obseg in raznovrstnost prvin, ki sestavljajo kulturo, se hkrati zmanjšuje sposobnost posameznikov, da bi te prvine dojeli in jih organsko uredili v medsebojno skladje … Vendar ostane vsakemu človeku dolžnost, da ohrani celovitost človeške osebnosti, katero odlikujejo predvsem vrednote razuma, volje, vesti in bratstva, vrednote, ki vse temeljijo v Bogu Stvarniku in ki so v Kristusu čudovito ozdravljene in dvignjene« (CS 61).

Drage profesorice in profesorji, študentke in študentje, prepričan sem, da je to koncilsko vabilo k iskanju sinteze v obravnavani materiji študija ali raziskovanja danes še bolj aktualno, kot pred petdesetimi leti. Posledice zaprte specializiranosti na posameznih področjih nas že ostro opozarjajo, da je bil uvid koncilskih očetov pravilen in opozorilni ton upravičen.

Sklenimo naš razmislek z mislijo iz poslanice koncilskih očetov mislecem in znanstvenikom, kamor na svoj način že spadate tudi študentje: »Nikoli ne obupajte nad resnico! Nikoli se ne utrudite, ko jo iščete! Spominjajte se besed enega vaših prijateljev, sv. Avguština: 'Iščimo z željo, da bi našli, in odkrivajmo željo, da bi iskali še naprej.' … Dokler ne pridemo do polne luči! Toda ne pozabite: če je misliti velika stvar, je to še večja dolžnost. Gorje tistemu, ki nalašč zapira oči pred svetlobo! Misliti pa je tudi odgovornost. … Hvala Bogu, še nikoli se morda ni tako kakor sedaj pokazala možnost za globoko soglasje med resnično znanostjo in resnično vero, ki sta obe v službi ene in iste resnice. Ne preprečujte tega dragocenega srečanja! Zaupajte veri, tej veliki prijateljici razuma!«

Vsem prisotnim želim, da bi se v novem akademskem letu na vas uresničile besede evangelija in največje zapovedi: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem … in vsem mišljenjem« (Lk 10,27). Kar za vas pomeni tudi z vsem študijem, raziskovanjem in ustvarjanjem. Amen!


msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit