Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri vstajenjski velikonočni maši

16.4.2017 Ljubljana škofija ljubljana, Velika noč

Dragi bratje duhovniki, diakoni in bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Če bi moral izbrati najlepšo melodijo na tem svetu, bi se brez omahovanja odločil za vstajenjsko alelujo. Naj bo cerkev ob praznovanju Gospodovega vstajenja še tako polna, je vendarle Božje ljudstvo v njej popolnoma zbrano. Nobenega pogovora, nobenega nepotrebnega šuma, ničesar, kar bi raztresalo misli in srce. V zraku je čutiti sveto pričakovanje. Pred vsemi je nekaj, kar je nedopovedljivo, po drugi strani pa nam je vsem tako blizu. Nekaj, kar se mora zgoditi. Nekaj, kar potrebujemo kot kruh in vodo in besedo za vsakdanje življenje.

V to sveto tihoto se razvije sprevod, ki gre k Božjemu grobu. Brez orgel in brez pesmi. Brez zvonjenja in brez molitev. Pot k grobu se vedno odpove vsakemu razkošju. Ta pot v človeka prikliče zavedanje o minljivosti življenja. Zato je tudi naša pot k Božjemu grobu ena sama sveta zbranost pričakovanja. V prostor se oglaša samo droben žvenket kadilnice, iz katere nas doseže plemeniti vonj kadila, ki se dviga v počastitev Njega, ki je za nas trpel, umrl in so ga položili v grob. Preveva nas spomin na njegovo besedo: „Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.“ Tukaj smo zaradi tega. Zaradi postavljanja templja, ki smo ga podrli. Vsako leto znova željno čakamo na čudež vstajenja. Hrepenimo po tistem trenutku, ko v Jezusovem vstajenju doživimo, da je moč Božje ljubezni večja od naših spletk, opravljanja, hudobij in grehov. Vse to je zasekalo rane v njegovo telo in mu prebodlo srce, njegova ljubezen do konca pa je te rane poveličala in jih spremenila v pečat Božje zvestobe, „kajti sebe ne more zatajiti“ (2 Tim 2,13).

Potem pa se v to zbranost oglasi prvi ton vstajenjske aleluje. Ves mil in blag, obenem pa tako trden. Ničesar in nikogar noče prevpiti, a vendar ima v sebi moč, zaradi katere ne bo umolknil. Je kot izvir, ki je na začetku majhen, potem pa narašča v reko in se na koncu razpeni v nepremagljivo navdušenje: Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan.

Dragi bratje in sestre. Upam, da je v tem jutru v vaših srcih veselje, da prepevajo od veselja. Kristus je vstal. Na veliki petek smo ga križali. Vsak izmed nas je s svojimi nezvestobami in svojimi grehi nastavljal žeblje na njegove dlani in sunil sulico v njegovo stran. Vstajenje pa nam govori o tem, da v Božjem kraljestvu ne bosta zmagala ne zatajitev in ne greh. V Božjem kraljestvu kljub vsemu zmaguje ljubezen do konca. To nas napolnjuje z veseljem, saj nismo za vekomaj obsojeni, nismo zapečateni ne v Adamovem in ne v svojem grehu. Kristus nam z vsemi dogodki velike noči prinaša odrešenje in podarja življenje.

V evangeljskem odlomku smo se z Marijo Magdaleno, s Petrom in Janezom odpravili h grobu. Marija Magdalena je šla h grobu sama. Navsezgodaj, še v temi. Kamen je bil odvaljen in sklepala je po logiki tega sveta. „Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili,“ je povedala Simonu Petru in učencu Janezu. Kljub ljubezni, ki jo je Marija čutila do Jezusa in ki ji je dala moč, da je stala pod križem in doživljala njegovo trpljenje in umiranje, ji Jezusovo vstajenje v tistem jutru ni prišlo na misel. Ko sta Peter in Janez slišala Marijine besede, sta tekla h grobu. Bog ve, kakšne misli so se jima pletle po glavi. Koga sta vsak pri sebi določila za krivca skrunitve Jezusovega groba in mrtvega telesa? Ko je Peter vstopil v grob, je videl povoje in prtič z Jezusove glave, a vsega skupaj ni razumel. Za Janeza je rečeno, da je videl in veroval.

Vsi trije, Marija, Peter in Janez so slišali veliko Jezusovih besed, bili so priče njegovih čudežev, poznali so tiste, ki jih je ozdravil in iz katerih je izganjal hude duhove. A Jezusova beseda, v kateri je skupaj s svojim trpljenjem in smrtjo napovedoval tudi vstajenje, je od petka do nedelje utonila v pozabo. Trpljenje je bilo tako resnično in grob tako prepričljivo dokončen, da vstajenje nikomur ni prišlo na misel. Jezus sam jih je moral drugega za drugim prepričati, da je podrti tempelj ponovno postavljen, da je njihov Učenik in Gospod vstal in živi.

Peter, ki je videl dejstva, ni pa še veroval, je po srečanju z vstalim Jezusom postal oznanjevalec, priča vstajenja. Bil je eden izmed tistih, ki jih je Bog naprej izbral in med tistimi, ki so z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. O teh stvareh Peter ni govoril v zaprtem in varnem krogu učencev, ampak je o tem spregovoril javno, v hiši stotnika Kornelija v Cezareji, še prej pa na Jeruzalemskih ulicah in trgih. Po srečanju z vstalim Jezusom je v resnici postal Jezusov učenec in priča njegovega življenja, evangelija in vstajenja.

Vse to močno nagovarja tudi nas. Ali smo mi danes priče evangelija, priče vstajenja, priče živega Jezusa Kristusa. Nedavno sem na Prešernovem trgu doživel prizor, ki me je prizadel. Šel sem preko Tromostovja in videl precejšnjo skupino ljudi, ki so stali v krogu na trgu. Tudi na stopnicah frančiškanske cerkve jih je bilo kar nekaj. Ne da bi posebej razmišljal sem se začudil, kako da so se letos različni nastopajoči na trgu pojavili tako zgodaj. Mirno sem šel naprej. Ko sem prišel na začetek Miklošičeve ceste, sem pogledal še enkrat. Kar sem videl, me je pretreslo. Sredi nemega kroga ljudi, opazovalcev, je na tleh ležal človek, ki ga je drug človek neusmiljeno brcal, kamor je priletelo. In nihče se ni zganil. Nihče ni stopil naprej, da bi to besnenje zaustavil. Nihče ni zakričal, naj neha. Nihče ni storil nič. Opazovali so predstavo. V tistem hipu se je iz Čopove pojavil na kolesu mlad človek, morda študent, se takoj zapeljal v sredo kroga in zgolj z besedami ustavil pretepanje. Je bil ta mladenič kristjan? Ne vem. Je bil kristjan tisti, ki je brcal? Ne vem. Je bil kristjan tisti, ki je ležal na tleh? Tudi ne vem. Bojim pa se, da je bil kak kristjan med tistimi, ki so stali v krogu in niso naredili nič. Bili so gledalci dogajanja.

Kako bo postal priča trpečega in vstalega Kristusa nekdo, ki ne trpi, ko trpi njegov brat? Kako naj bo priča Jezusa Kristusa nekdo, ki ob tako grobem teptanju pravice in človekovega dostojanstva ne zakriči na ves glas in ne zahteva pravičnosti? Pa ne samo ob tem primeru, ampak ob vsakem primeru teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva, pa naj te pravice in dostojanstvo človeku na tako grob način jemljejo na trgu nekega našega mesta, ali pa na v celofan zavite načine, ko izigravajo veljavno zakonodajo ali s širjenjem ideologij, ki so neposredno uperjene v človekovo dostojanstvo, v njegovo bogopodobnost. Če nismo sposobni, če nismo pripravljeni zakričati na trgu, ob očitnem nasilju, kako bomo zakričali ob sistemskih kršitvah dostojanstva človeka, za katerega je Jezus umrl in vstal. Če se ob takih dogodkih spremenimo v gledalce, se bomo ob bolj pretanjenih teptanjih dostojanstva spremenili v zagovornike in sodelavce pri postopkih, ki razčlovečujejo človeka.

Zato vas, dragi bratje in sestre, vabim, da se napotimo k srečanju z vstalim Gospodom Jezusom. Samo on nam bo s svojimi poveličanimi ranami razodel, kako veliko je dostojanstvo človeka. Zanj je Božji Sin pripravljen iti tudi v trpljenje in smrt, da bi mu pokazal, kako zelo ga ljubi. Dokler ne bomo doživeli in sprejeli te ljubezni, toliko časa ne bomo mogli biti prave priče Jezusovega vstajenja in življenja.

Iskreno vam želim, da bi se v srcu in življenju vsakega izmed vas uresničil klic, ki ga je apostol Pavel namenil kristjanom v Efezu: „Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus“ (Ef 5,14). Polni Kristusove luči pojdite v ta svet in mu nesite luči. Bodite prinašalci vstajenjske svetlobe. Amen.

msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit