Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri velikonočni vigiliji

15.4.2017 Ljubljana škofija ljubljana, Velika noč

Dragi duhovniki, diakoni in bogoslovci, drage sestre redovnice, spoštovani katehumeni, dragi bratje in sestre.

Nocoj krščansko občestvo prekipeva od veselja, saj praznujemo vigilijo vseh vigilij, sveti čas bedenja za Gospoda, kakor je Bog naročil Mojzesu, preden je izvoljeno ljudstvo izpeljal iz egiptovske dežele. Kakor so v tisti noči sinovi in hčere Izraela bedeli in čakali, da Bog uresniči svojo obljubo in jih iz hiše sužnosti odvede v obljubljeno deželo, tako tudi mi nocoj bedimo za Gospoda v pričakovanju, da v tem slovesnem bogoslužju podoživimo Gospodov preboj obroča smrti, ki je tako temeljit, tako dokončen, da apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom sprašuje: „Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? … Hvala Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu“ (1 Kor 15,55.57).

Vigilija je čudovito bogoslužje, ki nas vabi, da se prepustimo govorici simbolov, ki nas s svojimi sporočili bliža spoznanju tistih resničnosti, za katere so besede prešibke in zgolj miselni svet preveč omejen.

Povabim vas, da se pri tem razmišljanju nekoliko dlje časa zaustavimo pri prvem dejanju nocojšnje vigilije, to je pri slavju luči. Cerkev je bila na začetku brez luči, brez svetlobe. Kaj pomeni tema in kako pretresljiva je tema, ve vsak izmed nas iz svoje osebne izkušnje. Ta teden sem slišal o plazu, ki se je novembra leta 2000 sprožil s pobočja pod Stožami in prihrumel v Log pod Mangartom, ter v nekaj trenutkih za vedno spremenil podobo tega kraja. Ne le, da je spremenil vas kot tako in da je divjanje plazu odneslo sedem življenj. Spremenil je tudi življenja tistih, ki so ostali. Neka gospa namreč še danes vsak večer prižge luč in jo postavi v umivalnik. Spomin na tisti trenutek, ko jih je sredi noči prebudilo hrumenje narave, istočasno pa so bili prisiljeni v popolni temi najti obleke in bežati na varno, je preveč boleč, da ne bi poskrbela za to, da bo v hiši v vsakem trenutku luč.

Ko ste se zbirali v stolnici, ste se zbirali v temi, ki sicer ni bila tako gosta, da bi človek ne videl pedi pred nosom, kakor imamo navado reči v ljudski govorici, pa vendar jo je bilo dovolj, da smo lahko zaznali moč njenega delovanja. Tema nas namreč odmakne drugega od drugega. Tema med nas postavi razdalje. Oči ne vidijo več. Sicer nam drugi čuti govorijo, da so okoli nas ljudje. Izkustvo nam govori, da s temi ljudmi delimo vrednote, da verujemo v istega Boga, sicer se ne bi ob tem času zbrali v tej cerkvi. Pa vendar so nam telesa in obrazi teh ljudi skriti. Tema jih je zastrla pred našimi očmi in jih oddaljila od nas.

Potem pa je v cerkev prišla velikonočna sveča, ki je znamenja vstalega Kristusa. Prižgali smo jo ob ognju, ki smo ga pred tem blagoslovili na škofijskem dvorišču. Ob prižiganju sveče smo slišali starodavno besedilo: „Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.“

Ob vstopu v cerkev je gorela samo ta sveča in na nas sipala svetlobo slavno vstalega Kristusa. Čeprav je bil plamen te sveče krhko majhen v primerjavi s prostorom celotne cerkve, je vendar ta plamen čudovito posegel v temo v cerkvi. Teme ni bilo več. Morda je bil mrak, ampak teme ni bilo več. Iz teme so se začele luščiti postave. Človeka ob sebi ali pred seboj nismo več samo slutili in ga zaznavali, ampak smo ga začeli videti. Čeprav še nejasno, smo vendar začeli videti tudi poteze njegovega obraza. Potrdil se je star kitajski pregovor, ki pravi: Ne preklinjaj teme, raje prižgi luč.

Po prvem diakonovem vzkliku: Kristusova luč, smo prižgali svoje sveče duhovniki in asistenca. Sedaj je bilo svetlobe še več. Luč je začela izganjati temo tudi iz najbolj oddaljenih kotov naše stolnice. Na obrazih okoli nas smo lahko začeli prepoznavati poteze prijateljev, naših domačih, znanca, ki ga tolikokrat videvamo v klopi pred nami ali za nami.

Končno smo vsi, ki smo nocoj prišli v stolnico, prižgali svoje sveče. Plamen, ki se je ob vhodu v stolnico začel razlivati po prostoru, od sveče do sveče, od človeka do človeka, je temo v cerkvi spremenil v toplo luč, v kateri smo lahko začeli videti tudi oči ljudi okoli nas, njihov nasmeh ali njihovo zaskrbljenost. Kristusova luč, ki je stopila med nas in se razlila med nami, je iz gmote, v kateri smo zgolj slutili drug drugega in iz izkustva vedeli, kdo stoji poleg nas, izvabila posameznike, njihove postave in njihove obraze, njihove oči in razpoloženja, ki smo jih mogli razbrati iz njihovih obrazov.

Dragi bratje in sestre. To je vsaj zame osebno ena najlepših ponazoritev, kaj naredi Jezus v življenju človeka, v življenju kristjana in v življenju družbe. Brez Jezusa Kristusa smo bolj ali manj brezoblična gmota ljudi, ki se drug na drugega odzivajo glede na različne dejavnike.

Brez Jezusa Kristusa in njegove velikonočne luči smo sposobni drug drugega izkoriščati glede na svoje lastne interese in načrte. Brez Jezusa je človek ob meni bodisi moj prijatelj ali moj sovražnik. Brez Jezusa je človek ob meni lahko zgolj nekdo, ki mi bo koristil pri uresničevanju mojih načrtov in izpolnjevanju pričakovanj. Brez Jezusa Kristusa sem namreč v ospredju ali v središču jaz. Vse se vrti okoli tega jaza, ki je zagledan sam vase, čeprav ne sam sebi zadosten in potrebuje druge, da bi uresničeval samega sebe in dosegal polnost samega sebe, kar se mu sicer vedno znova odmika, istočasno pa drugim ne prizna njihove vloge v svojem življenju.

Prav ta načela uravnavajo toliko stvari v današnjem svetu. Jezus Kristus ima v njem vedno manj prostora. Ko Bogu pokažemo vrata, smo igralci zgodovine samo še mi. Začne se spopad moči. Tisti, ki je najmočnejši, tisti, ki ima najmanj vesti, tisti, ki je najbolj prekanjen, vsi ti se začnejo vzpenjati nad druge in jih uporabljati v svojo korist. Oblik izkoriščanja je danes toliko, kolikor je izkoriščevalcev.

Zato tako močno potrebujemo svetlobo slavno vstalega Kristusa. V tej svetlobi nihče več ni samo nekdo poleg mene. V tej svetlobi nikogar več ne morem izkoriščati za uresničevanje svojih namenov, ga uporabiti za doseganje svojih ciljev. Ko me obsije svetloba slavno vstalega Kristusa, človek ob meni nič več ni samo človek ob meni, ampak postane moj brat, postane moja sestra. Brat in sestra postaneta človeka, za katera je Jezus Kristus prišel iz nebes, da bi ju s svojo smrtjo na križu osvobodil in odrešil. Brat in sestra ob meni sta človeka, h katerima se je Jezus sklonil in jima umil noge. Sta človeka, za katera je prosil odpuščanja Očeta, ko je umiral na križu. Ko me obsije svetloba slavno vstalega Kristusa, se vsi odnosi v življenju spremenijo. Če se ne, kako se še lahko imenujem kristjan, me Kristusova luč še ni zares obsijala.

Nocoj so med nami tudi katehumeni. Dragi katehumeni. Vi ste v Jezusu in njegovem evangeliju odkrili povabilo, ki mu niste mogli reči ne. Privlačnost Jezusove osebe in prepričljivost njegove besede je bila dovolj močna, da ste zahrepeneli po tem, da bi tudi vi slišali povabilo, ki ga je izrekal svojim učencem: Pridi in poglej. Jaz sem pot, resnica in življenje. Hodi za menoj. Odločili ste se in po prehojeni katehumenski poti ste v tem večeru z nami, vašimi brati in sestrami, ki se veselimo vašega prihoda med nas. Želim vam, da bi Kristusova luč vedno osvetljevala vašo pot, da bi tudi skozi doline senc hodili v svetlobi vstalega Kristusa. Vsem vam pa, dragi bratje in sestre, želim, da odnos do nobenega človeka v vašem življenju ne bi ostajal oropan svetlobe, ampak bi v luči Kristusovega vstajenja na vse ljudi gledali kot na brate in sestre. Amen.

 

msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit