Nagovor nadškofa Cvikla pri sveti maši na praznik Marijinega vnebovzetja

msgr. Alojzij Cvikl DJ, mariborski nadškof metropolit - Foto Družina msgr. Alojzij Cvikl DJ, mariborski nadškof metropolit - Foto Družina

Veliko je Marijinih praznikov, med vsemi pa je najbolj zgovoren ravno praznik Marijinega vnebovzetja, ker najbolj odraža Božjo darežljivost do Marije in do vsakega izmed nas.

Marija je bilo dekle, kot vsa druga dekleta v tistem času. Zakaj je Bog izbral prav njo? V njej je našel ženo, ki je na prvo mesto postavila Boga, želela mu je z vso iskrenostjo služiti in je bila odprta za Božje namige.

Z eno besedo, Marija je bila žena vere. Verovala je, da Bog, to kar obljublja, tudi uresniči. Prav zato je Bog lahko po njej uresničil skrivnost učlovečenja. Preprosta, mlada zaročenka Marija je po Božji milosti zmogla izreči svoj »da« in dati v svojem telesu prostor in zavetje samemu Bogu, ki se želi naseliti med nami.

Ta čudovita lepota učlovečenja in Marijinega sodelovanja z Bogom, je začetek Marijine poti v nebesa. Njeno telo je ob učlovečenju Božjega Sina postalo »skrinja zaveze« in je bilo zaradi teh njenih izrednih zaslug z njenim vnebovzetjem celostno povzdignjeno v Božjo slavo. To pomeni, da je Marija v polnosti deležna tistega življenja, ki je lastno Bogu.

Kristjani verujemo v odrešenje celotnega človeka, ne samo duše. Marija se je celostno, brez pridržkov dala na razpolago Bogu in je bila popolnoma združena z njim, zato je bila tudi prva deležna sadov te svoje podaritve, poveličanja v nebesih. Kar je združeno z Bogom, ostane združeno za vedno.

Današnji praznik nam tako želi povedati, kaj pomeni »biti vzet v nebesa«. Telo Marije moramo gledati v velikonočni skrivnosti, ki predstavlja nov način bivanja v poduhovljenem telesu vstalega Gospoda. Marijino telo je po njeni veri postalo poduhovljeno, kot je telo Vstalega Gospoda.

Vedno, ko v upodobitvah gledamo, kako angeli nesejo Marijo v nebesa, se nam seveda takoj postavi vprašanje, kam so angeli Marijo odnesli? Naše telo, takšno kot je, ne bo odneseno nikamor, kljub temu bo prav tako deležno novega poduhovljenega načina bivanja. Gre za spremenjeno in poduhovljeno telo, kot nam razlaga apostol Pavel.

V današnjem evangeliju je Marija orisana z dvema glagoloma: »je vstala« in »v naglici se je odpravila na pot« (hitro). To je Marija. Ona je žena, ki je odprta, ki se pusti nagovoriti, je sposobna iti preko sebe, vidi drugega prej, kot sebe. Ob novici, da bo postala mati Odrešenika, bi se lahko zaprla vase in se začela pripravljati na to svoje izredno poslanstvo. Toda ona se je v naglici odpravila na dolgo pot k svoji sorodnici Elizabeti, da bi ji bila v pomoč.

Sv. Janez Damaščan, menih in cerkveni učitelj, ki je živel v 7. stoletju, pravi, da je Marija »skrinja zaveze« in ta »skrinja zaveze« se je podala na pot, približno 150 km peš, k svoji sorodnici Elizabeti. V Stari zavezi, v prvi kroniški knjigi, v 13. poglavju, beremo o prenosu skrinje zaveze, v kateri sta bili spravljeni dve kamniti tabli z vklesanimi desetimi zapovedmi, z Aronovo palico in mano. Ta skrinja je za tri mesece ostala v hiši, v Obed Edonu in od tam so jo potem prenesli v Jeruzalem. Zanimivo, da tradicija hišo, v kateri je bila skrinja zaveze, preden so jo prenesli v Jeruzalem, povezuje z hišo, v kateri sta živela Elizabeta in Zaharija in v kateri se je rodil Janez Krstnik. Tudi Marija je tam ostala nekako 3 mesece, kot nam pove evangeljski odlomek.

Bolj, kot ugotavljanje, ali gre res zgodovinsko za isti kraj, pa je za nas pomembno, da je bila Božja Mati Marija na obisku pri Elizabeti kot »skrinja nove zaveze«, saj se z njo začenja nova zaveza, nova doba, ko je Bog dokončno in neponovljivo prišel na zemljo in s tem izpolnil svojo obljubo, dano očakom in prerokom. Marija je ob obisku sorodnice Elizabete v sebi nosila Njega, ki je odraz Božjega usmiljenja in ljubezni do človeka. Zato jo sorodnica Elizabeta pozdravi: »Blagoslovljena ti med ženami« in Marija na ta pozdrav odgovori s hvalnico, ki je zahvala za vse, kar ji je storil Gospod.

V prvem berilu smo poslušali Janezovo mistično gledanje na Marijo. Današnji praznik namreč govori o tem, kaj se je zgodilo z njo na koncu njenega zemeljskega življenja, ko je bila povzdignjena v nebo. Cerkveni očetje prvih stoletij, ki povzemajo misel prvih kristjanov, zelo veliko razmišljajo o tej skrivnosti in to skrivnost povezujejo z njenim brezmadežnim spočetjem in njenim življenjem brez greha. Kdor je brez sence greha, nad njim smrt nima moči. Zato so tudi na Marijino smrt gledali, kot na zaspanje in na deleženje polnosti odrešenja, ki ga je njen Sin zaslužil s svojo smrtjo in vstajenjem.

Marija je tako prva, ki je doživela polnost odrešenja in je z dušo in telesom pri Bogu. Zato je današnji praznik za vse nas v prvi vrsti praznik UPANJA, kajti ta njen praznik je povezan tudi z našim življenjem in našim odhodom s tega sveta. Mariji je uspelo to, kar čaka tudi nas, seveda če bomo pot zemeljskega življenja prehodili v veri in v zaupanju v Boga, ki nas edini lahko popelje iz smrti v življenje. Marija ni samo vzornica, je tudi naša sopotnica in priprošnjica. Zato se lahko k njej zatekamo, se ji izročamo in jo prosimo, da nas popelje k svojemu Sinu, ki je življenje in vstajenje.

V jubilejnem svetem letu usmiljenja nas Marija še posebej vabi, da se podamo na pot vere, k njenemu Sinu, da bi začutili in dojeli, kaj je Bog za nas storil in kako se je za nas zavzel, da bi nas iztrgal iz neštetih ujetosti, v katere smo se zapletli in nas popeljal na pot svobode. On ponuja vsakemu od nas roko in nas vabi, »da postanemo njegovi prijatelji«. Človek je v svojem bistvu iskalec Resnice, ali si to prizna, ali ne, vedno išče odgovore na nešteta vprašanja svojega bivanja in želi biti srečen. Srečni pa smo lahko šele takrat, ko začutim, da smo sprejeti, da smo ljubljeni. Cilj svetega leta je prav v tem, da bi vsak od nas doživel in začutil, da me Bog ljubi in sprejema, in to kljub moji nevrednosti, grešnosti in slabotni veri. Božja logika je drugačna od naše. Ljudje težko odpustimo in izrečemo besedo »oprosti«. Bog pa nas vabi, čaka, sprejema, da bi nam odpustil in nas oblekel s svojim usmiljenjem, da bi bili tudi mi po Božjem zgledu sposobni vstopiti v logiko odpuščanja.

Pri nas se veliko govori o potrebnosti narodne sprave, ki bi pomenila, da priznamo vsak svojo krivdo, da odpustimo drug drugemu in začnemo pisati nov list zgodovine. Tako ne bomo več brskali in iskali, kaj je kdo slabega storil, ampak začeli iskati to, kar je v drugem dobrega in bi se usmerili v prizadevanje za skupno dobro nas vseh.

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nam kaže pot po kateri lahko pridemo do sprave. Marijin zgled nam kaže, da to ni pot, kjer sem v ospredju »jaz«, kjer so v ospredju moji ozki interesi ali interesi določene skupine. Sebično zastavljeno življenje prej ali slej zaide v slepo ulico. Marija nam kaže odprtosti in darovanja, pot, ki vodi k miru in zato vodi v prihodnost in v življenje. To je najprej pot zaupanja in predanosti Bogu, kjer je ospredju Božja volja in Božji odrešenjski načrt, ki je vedno v službi človeku.

Nebesa so tam, kjer je povezanost, kjer je zaupanje, kjer smo sposobni živeti spravo v slogi in razumevanju. V svetem letu lahko prejmemo popolni odpustek, če obiščemo svetoletno cerkev, če smo prejeli zakrament sprave, prejmemo sveto obhajilo ter molimo po papeževem namenu. Poleg tega pa smo povabljeni, da naredimo kaj dobrega, še posebej, da komu odpustimo, morda tistemu, s katerim že dolga leta živimo v sovraštvu in nerazumevanju. Človek sam od sebe ne zmore tega velikega dejanja. Bog pa nam v svoji dobroti daje to sposobnost, ko nam vedno znova odpušča in želi, da bi mi dar odpuščanja delili naprej svojim bratom in sestram.

Danes bomo obnovili posvetitev Materi Božji. To pomeni, da skupaj ne bomo samo zmolili določeno molitev, ampak želimo s tem Mariji izročiti sebe, naše bližnje in naš narod. Nič se ne bo spremenilo, če se mi ne spremenimo, če mi ne postanemo boljši. To pa lahko postanemo samo po spreobrnjenju. Samo po poti spreobrnjenja bomo postajali bolj sočutni, bolj solidarni in odprti drug do drugega. Ko bomo stopili na to pot za Gospodom in vztrajali na njej, bo po nas tudi naša domovina postajala drugačna; takšna, kot si jo vsi želimo, bolj človeška, bolj v službi skupnega dobrega, kjer bo v ospredju resnica, skrb za okolje, za naše družine, našo mladino, s čutom za naše rojake, tako v zamejstvu, kot v izseljenstvu, v zavesti, da smo vsi en slovenski narod in eno narodno občestvo.

Tako smemo reči, da današnji praznik naš pogled usmerja v prihodnost in nam daje upanje, moč in pogum, da se moremo soočati z vsakodnevnimi težavami in preizkušnjami življenja.

Danes je vsak prinesel sem k Mariji svojo zgodbo, vsak tudi svoj križ, svojo bolečino. Vse to v upanju, da tukaj začutimo in doživimo, da nismo sami in nismo prepuščeni samemu sebi, da naše življenje ni igra naključij ali slučajev, ni kakšen zaprt krog, iz katerega ne moremo izstopiti, ampak je pot, ki je kdaj tudi vijugasta in strma, toda pot našega življenja ima pred seboj svoj cilj. Papež Frančišek pravi, da je Marijino življenje svetlo znamenje na naši poti. S svojo vero, s svojim »da« Bogu, je Marija stopila na pot, ki vodi v nebesa. S tem je Marija postala znamenje novega, poveličanega človeka. Prav tega Božjega človeka smo mi vsi »oblekli« pri sv. krstu in, če gremo po Mariji poti, ta Božji človek v nas raste. Globoko zedinjenje med Marijo in njenim Sinom ostaja za vse nas najvišji vzor in zagotovilo upanja, da se bo tudi za nas ob koncu časov uresničilo to, česar je Marija v polnosti deležna po vnebovzetju.

Tako je praznik Marijinega vnebovzetja tudi naš praznik, praznik veselja in upanja!

Naj nam Ptujskogorska Mati Božja izprosi, da bomo rastli v veri in v zaupanju, da naše življenje ne drsi v prazno ali v nič, saj vsakega od nas čaka in vabi On, ki nam je v svoji dobroti najprej podaril življenje. Hodimo za njim v trdni veri, da bo tudi naše telo nekoč poveličano, kot je po vstajenju od mrtvih poveličano telo Božjega Sina. Tako kot je on, ki je vstal od mrtvih, poveličal Marijo in jo je z dušo in telesom sprejel k sebi v nebesa, tako bomo tudi mi deležni Božje slave v večnosti. Amen

msgr. Alojzij Cvikl DJ
mariborski nadškof metropolit