Drage sestre in dragi bratje!
Sredi meseca avgusta Cerkev praznuje Marijo Vnebovzeto z dušo in telesom. Kot je znano, je to versko resnico proglasil papež Pij XII. v svetem letu 1950. Gre za odrešujočo resnico, v katero je verno krščansko ljudstvo vedno verjelo. Vera nas uči, da je ob koncu našega življenja duša takoj deležna pravičnega plačila, medtem ko se truplo razkroji v grobu in bo samo ob koncu časov vstalo za ponovno združitev z dušo. Z Marijo ni bilo tako: njeno brezmadežno telo je bilo takoj povzdignjeno v slavo skupaj z dušo. Zato v podobi Device Marije Vnebovzete gledamo bodočo usodo vseh odrešenih ljudi. Sveti Teodor iz Studiona, osupel nad to resnico, se je vpraševal: »S kakšnimi besedami bom mogel razložiti tvojo skrivnost? Moj razum je v težavah ... to je nenavadna in vzvišena skrivnost, ki presega vse naše misli«. In je še dodal: »Ona, ki je postala mati, je s porodom ostala devica, ker je rojeni bil sam Bog. Tako ob Tvojem življenjskem prenehanju Ti sama si bila upravičeno odeta s slavo celostne osebe z dušo in telesom in se tako razlikovala od vseh ostalih«. In je zaključil : »Ti si, sicer, prenehala živeti, vendar nisi postala plen smrti; si bila vzeta v nebo, vendar nisi opustila varstva nad človeškim rodom.«
Predragi bratje in sestre, s tem da smo po evangeliju prebrali dekret, je repentabrska župnijska cerkev postala od tega trenutka škofijsko svetišče, predvsem za slovenske vernike naše škofije. To svetišče, ki je namenjeno predvsem Marijinemu češčenju, naj postane poseben kraj srečevanja z Devico Marijo in preko nje z Gospodom Jezusom. Naj bo kraj molitve in kraj upanja, kjer se bomo čutili sprejeti od Matere Božje, da nas bo lahko prerodil Duh Očeta in Sina. Tukaj, v tem škofijskem svetišču, bodo lahko spet duše in srca, ki jih je greh ranil, našle pot Božjega usmiljenja v zakramentu sv. spovedi in ljubezni v zakramentu evharistije. Svetišče, kamor prihajate s prošnjami: najprej za milost vere, krščanskega upanja in ljubezni, pa tudi za zdravje in mir za nas in naše družine.
Ob današnjem prazniku nas Marija Devica spominja na eno izmed najlepših resnic naše krščanske vere: nihče izmed nas ni namenjen dokončni smrti. Bog nas je ustvaril za življenje. Četudi nas bosta zaradi greha in šibkosti našega telesa doletela smrt – zadnji veliki sovražnik, kot jo imenuje apostol Pavel – nas čaka življenje brez konca z vstajenjem telesa: »Kakor je torej po enem človeku prišla smrt, bo tudi po enem človeku prišlo vstajenje od mrtvih. Kakor torej po Adamu vsi umrejo, tako bodo po Kristusu sprejeli življenje«. Marijino vnebovzetje nam kaže veliko dostojanstvo našega telesa: tudi to je namenjeno nebeški slavi. Naše telo bo vstalo ob koncu časov, ko bo nastopila poslednja sodba in se bo združilo z dušo, da bo sledilo njeni večni usodi. Če je duša pogubljena, bo tudi telo sledilo tisti obsodbi; če je duša blažena, bo tudi telo vstalo v slavi. Zato si že sedaj prizadevajmo spoštovati svoje telo in ga ne onečaščajmo z grehom. Današnji človek povzdiguje telo in telesne užitke. V resnici pa podreja svoje telo strastem, ki ga delajo vse gršega. Če hočemo doseči slavo, v kateri se že sedaj sveti Marija, moramo ljubiti in gojiti krepost čistosti. Ta krepost ni več po modi v današnjem času, vendar ostaja ena izmed glavnih poti, ki vodijo k večni združitvi z Bogom.
Ko so mlademu učencu Janeza Boska, svetemu Dominiku Saviu pravili, da se ni treba zatajevati v očeh in da bi lahko gledal tudi zabavišče z vrtiljakom, je on odgovoril, da hoče ohraniti čiste oči, s katerimi bo lahko gledal Jezusa in Marijo v Nebesih.
Drage sestre in dragi bratje, Marija je zapustila ta svet, a istočasno ostaja še vedno z nami. O tem nam pričajo številna prikazovanja Device Marije v Lurdu ali Fatimi. Marija je Jezusova Mati, a je tudi naša Mati, naša pomočnica v težavah, naše večno varstvo. Predvsem danes, s poglabljanjem gospodarske krize, ki je zajela tudi naše kraje (mislim posebno na mlade in na tiste, ki so izgubili službo), čutimo potrebo, da se še enkrat priporočimo Njej, naj se ozre s svojim materinskim pogledom na nas vse. Prosimo jo tudi, naj gleda na trpeče, bolnike, ostarele, reveže. Prosimo jo, naj nam pomaga upirati se individualizmu, gojiti medsebojne odnose v ljubezni, ne da bi jih kvarili s spori in opravljanjem, kakor se večkrat dogaja. Predvsem pa prihajajmo sem vsako nedeljo, ker od tukaj, iz Gospodove hiše, izvira moč ljubezni, ki nam bo prinesla srečo in mir. Naj Devica Marija pomaga vsem in naj varuje vse ljudi.
msgr. dr. Giampaolo Crepaldi
tržaški (nad)škof
