Dragi novomašniki, dragi sobratje duhovniki, dragi starši in svojci novomašnikov, drage sestre in dragi bratje!
Da posvečujemo duhovnike na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, ima globok pomen. Peter in Pavel veljata za »stebra Cerkve« in na svoj način ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovniške službe v Cerkvi.
Evangelij nam govori o Petru kot Skali. Podoba skale je podoba trdnosti in zvestobe. Petru je bilo zaupano, da trdno varuje krščansko identičnost, našo istovetnost: da kristjani ostanemo kristjani. V svetu, ki sam po sebi ni krščanski in se bo krščanstvu vedno upiral, potrebuje Cerkev vodstvo, ki bo skrbelo, da bomo kristjani ostali to, kar smo po Jezusovi zamisli. Da bomo na svetu, ta bomo ljubili svoj čas in svoje sodobnike, da pa ne bomo od sveta: da se s tem svetom ne bomo tako pomešali in se ne bomo pustili od njega tako vplivati, da ne bi bili več zvesti Jezusovi zamisli.
V krščanskem občestvu ima duhovništvo ravno to nalogo, da od diakona, preko mašnika in škofa do papeža skrbi za to, da kristjani ostajamo zvesti temu, kar nam je Jezus naročil in izročil, in da se temu ne izneverimo.
Jezus v današnjem evangeliju lepo poudarja, da nam vere ne razodevata »meso in kri«, se pravi človeška pamet in narava. Najvišjo resnico nam daje Bog sam, Oče, ki je v nebesih, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu. Zato je Jezus poskrbel, da razodeta vera ne bo izginila in se ne bo popačila. To je Petrova služba v Cerkvi, kakor smo slišali v evangeliju. Tej službi smo pridruženi škofje in duhovniki, da kakor drobne žilice, kapilare, ponesemo oživljajočo kri Božje besede, Božjega sporočila, njegove moči in tolažbe do vseh celic: se pravi do vseh cerkvenih skupnosti in do vsakega posameznega člana, tudi do tistih na skrajnih obrobjih človeške družine.
Da pa lahko evangelij gre v svet in ga ponesemo v vsa najrazličnejša okolja, potrebujemo neizčrpno požrtvovalnost, domiselno iznajdljivost in gorečnost apostola Pavla. Toda ravno on, ki si je upal reči, da se je za evangelij »trudil bolj kakor oni vsi« (1 Kor 15,10), takoj dodaja: »pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj«. On, ki je bridko izkušal, da se »moč izpopolnjuje v slabotnosti«( 2 Kor 12,9), je zato vedel, da Jezusov sodelavec ne sme računati nase. Zaklad, ki ga prinašamo v svet, je »v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7) poudarja Pavel. Te krhke posode, ki se lahko hitro okrušijo, celo razbijejo ali počijo, smo mi duhovniki kot ljudje. Kar prinašamo, pa je nekaj neprecenljivo bolj dragocenega, zato naša moč ni iz nas in od nas, ampak od Boga.
Spričo zahtevnih nalog, ki jih ima duhovnik, bi si človek sam po sebi ne upal prevzeti te naloge. Duhovnik jih res ne sprejema nase, ker bi se čutil sam dovolj močnega zanje. Veliko raje bi rekel z apostolom Petrom: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). V to službo se dejansko nihče ne podaja na lastno pest, ampak samo zato, ker se zaveda Božjega klica in sme zato računati na Božjo pomoč. »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil« (Jn 15,16), je opozoril Jezus svoje apostole.
Mi danes duhovnike posvečujemo, kar pomeni, da jih odevamo v moč, ki prihaja od zgoraj. Noben drug poklic se ne začne s posvetitvijo. Posvetni poklici izhajajo iz lastne človekove sposobnosti, nadarjenosti in moči, duhovnikova moč in avtoriteta pa izhaja iz njegove posvetitve, iz moči in avtoritete, ki ni njegova ampak Jezusova. Duhovnik je pridružen Jezusovi službi, Jezusovemu odrešenjskemu služenju nam vsem in ga Jezus sam nadaljuje preko duhovništva v Cerkvi. To je tisto, po čemer se duhovništvo razlikuje od vseh drugih poklicev.
Če izvzamemo izdajalca Juda, se je Peter od vseh apostolov med Jezusovim trpljenjem najslabše izkazal. In vendar je Jezus ravno njega postavil za poglavarja. S tem je dal jasno vedeti, da si vodilnega mesta Peter ni zaslužil, ampak mu je bilo podarjeno po Božji milostni izvolitvi.
Kdor torej hoče, lahko Petru, njegovim naslednikom in Cerkvi kot dvatisočletni ustanovi marsikaj očita. Toda Cerkev ni ustanova, ki bi zrasla na človeških sposobnostih. Jezus Kristus, ki je za nas umrl in vstal, je tako kot šibkega Petra tudi vsakega duhovnika izvolil in poklical, On je edini temelj naše vere in Cerkve. Ta vera in zaupanje vanj je tudi temelj odločitve za duhovniški poklic. Sicer pa nas k temu zaupanju spodbuja in vabi Jezus sam, ko apostolu Petru in za njim vsakemu novomašniku ponavlja: »Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate« (Lk 22,31).
Jezus sam pravi, da je molil za svoje sodelavce. Tudi danes je z njimi in z nami. Nas pa tudi vabi, da prosimo Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Njegove znane besede, da je žetev velika, delavcev pa malo, nas v tem trenutku še posebej nagovarjajo. Če bi hoteli zapolniti le največje duhovniške vrzeli v naši nadškofiji, bi morali danes posvetiti kakih trideset novomašnikov. Zato vas vse, drage sestre in dragi bratje, v tem trenutku vroče prosim, podvojite, potrojite svoje molitve za nove duhovniške poklice.
Ob tej priložnosti pa bi se tudi rad zahvalil vsem, ki ste in boste še molili zanje. Zahvaljujem se vam v imenu vseh tistih, ki bodo po službi naših novomašnikov spoznali Jezusa Kristusa in mu ostali zvesti v veri, upanju in ljubezni. Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljem, predvsem staršem, ki ste vero položili v njihova mlada srca in ste jih podpirali. Zahvaljujem se tudi vsem drugim vzgojiteljem, ki ste jih pripravljali za današnji dan. To je dan veselja in hvaležnosti za Božjo pomoč in podporo, ki jo Bog rad naklanja vsakomur, ki polaga svoje upanje vanj. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
