Nagovor nadškofa Antona Stresa na pogrebni sveti maši in pokopu žrtev iz Krimske jame

9.10.2016 Begunje pri Cerknici Nadškof Stres, škofija ljubljana, Sprava
Maša v Begunjah pri Cerknici, Foto - Radio Ognjišče

Spoštovani gospod Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, drage sestre in dragi bratje!

Prisluhnili smo znanemu evangeliju o Jezusovem prijatelju Lazarju (prim. Jn 12, 20–33). Po štirih dneh ga je Jezus priklical iz groba. Rečemo lahko, da je tudi žrtve iz Krimske jame Jezus priklical iz groba in to ne po štirih dneh, ampak po več kot 70 letih. Kajti jama, v katero so jih njihovi ubijalci zmetali in nato zasuli ter onečastili, ni samo fizična, zemeljska jama, ki se imenuje Krimska, ampak je to bila hkrati tudi jama in tema molka ali pa laži in krivičnih obsodb. Krivci so načrtovali, da ta zločin kakor tisoči drugih, ne bo nikoli prišel na dan. In vendar so tudi iz te jame krivičnih obtožb in strahu pred resnico žrtve zločinov prišle v svetlobo belega dne, da jih lahko danes z vsem spoštovanjem pred nečloveškim trpljenjem in kruto smrtjo položimo k večnemu počitku v tej blagoslovljeni zemlji begunjskega pokopališča, kjer bodo njihovi posmrtni ostanki čakali na slavo vstajenja. Do neke mere so že vstale. Vstale so iz jame molka in krivice in se skupaj z drugimi več deset tisoči žrtev komunističnega revolucionarnega medvojnega in povojnega nasilja umestile v naš zgodovinski spomin. Odslej jih ne bo več mogoče ne prezreti in ne prezirati. Poslednje vstajenje in dokončna poprava krivice pa bo na novem nebu in novi zemlji, ki bo vzpostavljena v božji svetosti, usmiljenju in ljubezni.

Evangelij dvakrat poudarja, da Jezusu nikakor ni bilo vseeno, kaj se je zgodilo z njegovim prijateljem Lazarjem. Bil je ganjen, prijateljeva smrt ga je prizadela. Tudi mi smo ganjeni in prizadeti, odkar se nam vedno bolj odkrivajo razsežnosti zločinov, s katerimi je onečaščena slovenska zemlja. Prizadeti smo zaradi strahotnega teptanja človekovega dostojanstva in zločinske krutosti, ki je to teptanje spremljalo. Prizadeta je naša samopodoba, naše samospoštovanje. Vsa Slovenija bi se morala zgroziti ob vsakem novem odkritju in zgodbah, ki prihajajo na dan. Ampak storilci teh zločinov so tako temeljito poskrbeli za vse, da se še danes, po 25 letih demokracije in priseganja na vse deklaracije o človekovih pravicah, resnica le s težavo prebija na dan.

Najprej smo zgroženi nad strahotnim trpljenjem, telesnim in duševnim, ki so ga morale te žrtve pretrpeti, preden se je ustavilo njihovo srce. Mnogi so gotovo umirali dolge ure in mogoče celo dneve. Naša domišljija je na srečo preslabotna, da bi si lahko predstavljali, kaj se je dogajalo, koliko trpljenja, bolečin, žalosti in obupa so morali preboleti in prestati, preden jih je smrt odrešila trpljenja in so postali deležni Jezusove obljube: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili: veselite in radujete se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih« (Mt 5, 12).

Drugič, zgroženi smo nad okrutnostjo in sovraštvom tistih, ki so to zakrivili, ki so si to izmislili, skrbno načrtovali in premišljeno izpeljali. To so bili načrtovani zločini v neki centrali, ki je to vodila v imenu ideologije sovraštva in razrednega boja. To ni bil eksces kakšnega brezvestnega ali perverznega posameznika. Pri tem so sodelovali ljudje, ki so vedeli kaj delajo, a so bili do te mere zaslepljeni z ideologijo, da so v sebi zatrli vse vzgibe normalne človečnosti in sočutja. Seveda, kajti ideologija jih je naučila, da je človek, ki drugače misli, sovražnik, ki ga je treba uničiti in ni več sočlovek. Zato so še v smrti svoje žrtve oropali človekovega dostojanstva in jih zmetali v jamo, jo zasuli in minirali, da bi se izgubila vsaka sled za zločinom in žrtvami. Toda ali ne pravi Jezus: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10, 26–28). Duše, resnice in pravice ni mogoče umoriti.

Tretjič pa smo najprej hvaležni do tistih, ki so sodelovali pri napornem in nevarnem izkopu telesnih ostankov žrtev, da jih lahko danes vsaj dostojno pokopljemo. A smo hkrati tudi zaskrbljeni, da je moralo preteči kar 25 let življenja v načelno svobodni in demokratični Sloveniji, da je moglo biti opravljeno to plemenito delo in smo dočakali današnji dan, medtem ko se nam dan jasne obsodbe režima, ki je to zakrivil, odmika v nedogled. To veliko pove o zaskrbljujočem stanju duha v naši domovini, zaradi česar še danes nismo enotni v obsodbi nedvomnih zločinov, tudi tistih, ki so se zgodili med revolucijo in ki bijejo v oči. Ali ne daje na vprašanje, zakaj to trdovratno vztrajanje pri opravičevanju zločinov najboljši odgovor Jezus sam, ko pravi: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,20–21).

Iz te zgroženosti in človeškega sočutja do nedolžnih žrtev smo danes tukaj. Tukaj smo, ker spričo tolikšnega gorja in zla čisto preprosto čutimo, da se moramo obrniti k Bogu, kajti krivica, ki se je dogajala, je dobesedno v nebo vpijoča. Vpije v nebo, ker nas pred obupom nad stanjem pravičnosti in resnice na svetu lahko rešuje le vera v Boga, ki zagotavlja, da bo na koncu imelo zadnjo besedo Božje odrešujoče usmiljenje in ljubezen, »saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse« (1 Jn 3,20). Smo tukaj, da ene in druge, žrtve in tudi rablje, izročimo Božji luči, ki naj razsvetli njih in nas, da bomo videli in znali izreči, kaj je res in kaj ni, kaj je za človeka prav in kaj ni. Izročamo sebe in njih Božjemu usmiljenju, njegovi opravičujoči pravičnosti in ljubezni, ki je Jezusa nagnila k temu, da je na križu molil za svoje rablje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). Z obhajanjem te Božje ljubezni in odpuščanja – kar je vsaka sveta maša – zdravimo naše rane in bremena, žalost in krivice naše preteklosti, z njo očiščujemo naš zgodovinski spomin sovraštva, zamer in maščevalnosti, da lahko gradimo prihodnost v spravi in slogi. Hvala Bogu, da si resnica in sprava, četudi mukoma in z zamudo, vendarle utirata pot, ki jo je pred nami utrl Jezus Kristus. On je šel skozi vse trpljenje, ne da bi bila zaradi krivice, ki jo je moral trpeti, prizadeta njegova Ljubezen do Očeta in do vseh bratov in sester, tudi tistih, ki so vpili »Križaj ga!«. On je zato počelo novega življenja, kjer smrti ne bo več ne žalovanja ne vpitja in ne bolečine. On, ki briše vse solze z naših oči, kot smo slišali v drugem berilu, je bil, je in še bo izvir luči, tolažbe, miru in večne sreče za naše mrtve. On naj vodi tudi naše besede in dejanja po poti odpuščanja in sprave. Amen.

 

msgr. dr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof