Nagovor koprskega škofa msgr. Jurija Bizjaka pri sveti maši v baziliki sv. Pavla izven obzidja v Rimu

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof - Foto: Družina msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof - Foto: Družina

Obiskujemo bazilike apostolov in danes nas je na pragu svoje hiše prijazno pričakal in gostoljubno sprejel apostol narodov, sveti Pavel, na kraju, kjer je sam junaško prelil svojo kri in prestopil prag večnosti.

V njegovi baziliki smo danes tudi mi na pragu tiste zgradbe, o kateri pravi psalmist: 'Rajši stojim na pragu hiše svojega Boga, kakor da bi prebival v šotorih grešnikov' (Ps 84,11). In tudi mi stojimo danes pred pragom tistega templja, izpod katerega je preroku Ezekielu privrela zdravilna in oživljajoča voda, ki je oživila celo Mrtvo morje (Ezk 47).

Oba današnja odlomka Božje besede, in tudi današnji psalm, pa govorita o preizkušnjah, ki so obvezni in sestavni del našega notranjega življenja in našega duhovnega potovanja: Prerok Jeremija je bil s svojim oznanilom svojim sodobnikom trn v peti, zato so ga hoteli spraviti s poti in umoriti rekoč: 'Saj (brez njega) ne bo izginila postava duhovnika, ne svét modrega, ne beseda preroka!' (Jer 18,18). In učencema, ki bi želela sedeti eden na desni in drugi na levi, postavlja Gospod samo eno vprašanje: Ali moreta piti kelih, ki ga pije njun Gospod! To je kelih trpljenja in bridkosti, kelih sovraštva in sramote! (Mt 20,22).

Preizkušnja je nujna sestavina našega duhovnega napredka, kajti brez preizkušnje ni zasluženja, brez preizkušnje ni nagrade. Kakor piše modri Sirah: 'Blagor možu, ki je mogel prestopiti postavo, pa je ni prestopil, storiti hudo, pa ni storil! Njegova sreča je zagotovljena, njegovo hvalo bo pripovedovala srenja' (Sir 31,10-11). In tudi nadaljuje: 'Sin moj, če misliš služiti Gospodu, pripravi svojo dušo na preizkušnjo. Vodi svoje srce in bodi pogumen ter se ne prenagli ob času nadloge! Drži se ga in ne odstopaj od njega, da boš velik ob svojem koncu. Vse, kar pride nadte, sprejmi in bodi potrpežljiv v težavah svoje bridkosti!' (Sir 2,1-4).

Tudi izvoljeno ljudstvo se je na pragu obljubljene dežele spraševalo, čemu toliko tako dolgih ovinkov na poti, čemu štirideset let mučnega potovanja po divjih krajih in suhih puščavah? In Mojzes jim je odgovoril: 'Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne! Poniževal te je in te stradal, potem pa hranil z mano (5 Mz 8,2-3).

Podobno je pogumna žena Judita v Betuliji svojemu ljudstvu razlagala preizkušnjo, ko so jih stiskali Asirci: 'Izvoljeno ljudstvo se mora spominjati, kako je bil preizkušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah preizkušen postal Božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so Bogu ugajali, so šli skozi mnoge stiske in ostali zvesti. Tiste pa, ki preizkušenj niso sprejeli v strahu Gospodovem, ampak so postali nepotrpežljivi in so sramotno godrnjali zoper Gospoda, je pokončal pokončevalec in so jih ugonobile kače' (Jdt 8,22-25).

Tudi naš Gospod nam za čas preizkušnje daje najprej spodbudo modrega Siraha. Ko se je namreč približala njegova ura je najprej priznal: 'Zdaj je moja duša prestrašena in kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Ne, zato sem v to uro prišel. Oče, poveličaj svoje ime!' (Jn 12,27). Ko pa je njegova ura dejansko nastopila, je vendar tudi on milo prosil Očeta, da bi mu s to grenko čašo prizanesel: 'Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti' (Mt 26,39).

Preizkušnjo smo dolžni sprejeti, ker nas tako uči tudi naš današnji gostitelj apostol Pavel: 'Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu. Kajti ni preizkušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Gospod' (2 Kor 10,17-18). In nadaljuje: 'Pa ne samo to, ampak ponašamo se tudi z nadlogami, vedoč, da nadloga rodi potrpežljivost, potrpežljivost pa preizkušenost, preizkušenost pa upanje; upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan' (Rim 5,3-5).

Upanje, ki res ne osramoti, ima svojo podlago tudi v obljubi, ki jo je naš Gospod dal apostolom po zadnji večerji tik pred odhodom na Oljsko goro in pred svojo največjo preizkušnjo: 'Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah; in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov' (Lk 22,28-30).

Sklenimo to premišljevanje z besedo, ki jo je Luka evangelist zapisal o apostolu Pavlu v Rimu in nam je ohranjena v Apd: 'Ostal je pa apostol Pavel celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso srčnostjo in brez ovire' (Apd 28,30-31). Naj danes tudi nas, ko bomo odhajali, pospremi do praga svoje hiše, naj nam podeli svoj blagoslov in nas v miru odpusti. Amen.

 

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof