Nagovor apostolskega nuncija pri maši ob sedmi obletnici papeževanja Benedikta XVI.

27.6.2012 ob 19:30 Ljubljana Apostolska nunciatura, Papež Benedikt XVI.
Apostolski nuncij v RS msgr. dr. Juliusz Janusz Apostolski nuncij v RS msgr. dr. Juliusz Janusz

V ljubljanski stolnici je v sredo, 27. junija 2012, ob 17.30 potekala maša ob praznovanju sedme obletnice papeževanja Benedikta XVI., ki jo je daroval apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof msgr. dr. Juliusz Janusz.

Spoštovani predstavniki države; spoštovani prijatelji diplomatskega zbora; dragi člani Slovenske škofovske konference; dragi duhovniki, redovniki in redovnice; dragi vsi tukaj zbrani bratje in sestre, ki ste prišli na to evharistično praznovanje!

Pozdravljam vas vse, ki ste se danes zbrali v tej lepi stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, da bi proslavili sedmo obletnico pontifikata njegove svetosti papeža Benedikta XVI. Praznik svetih apostolov Petra in Pavla je posebna priložnost za naše praznovanje iz različnih razlogov, posebno pa, da bi ohranjali dobro tradicijo naše apostolske nunciature. Ta dva stebra Katoliške Cerkve s svojimi izrednimi izkušnjami življenja in pogostokrat burnimi odnosi s svojim učiteljem Jezusom Kristusom, nam izpričujeta, kako dober je Gospod in kako močan more biti človek, ki je tesno povezan z Bogom in zvest Kristusu.

Prvo berilo, vzeto iz Apostolskih del, nam sporoča, kako je ubogi ribič Peter »v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana« ozdravil hromega. »Vse ljudstvo je videlo, kako hodi in hvali Boga. Prepoznali so ga: bil je prav tisti, ki je navadno sedèl pri tempeljskih Lepih vratih in prosil vbogajme. In čudili so se in bili čisto iz sebe spričo tega, kar se mu je zgodilo« (Apd, 3,9–10).

V drugem berilu apostol Pavel priznava, da je preganjal Božjo Cerkev, toda, ko ga je Bog po svoji milosti poklical in mu v svoji dobrotljivosti razodel svojega Sina, je šel poganom oznanjat Božjega Sina. Zakaj je Jezus Kristus izbral prav ta dva moža, ki nista bila najboljša zgleda pokorščine Božji volji, in ju naredil za stebra Cerkve?

Jezus sam razloži svojo izbiro v evangeliju, ki smo ga pravkar slišali. Jezus ne sprašuje Petra, koliko teoloških fakultet je končal, koliko jezikov govori, in podobno. Petra sprašuje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Potem, ko Peter trikrat pritrdilno odgovori, mu Jezus reče: »Hôdi za menoj!« Vemo, kaj pomeni hoditi za Kristusom: sprejeti njegovo vodstvo ter priznati, da je troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, gospodar vesoljstva, in da njegovo vladarstvo ni teror ali diktatura, ampak vladavina Ljubezni.

Veseli nas, da osebno poznamo papeže 20. in 21. stoletja, in smo ponosni kot katoličani, da so (bili) osebnosti izredne inteligence, kreposti in človeške širine. Vendar njihova avtoriteta in svetost prihajata od Boga. Sveti Pavel v Pismu Galačanom jasno piše: »Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa« (Gal 1,11–12). Spomnimo se tudi Jezusovih besed v Cezareji Filipovi, ko je vprašal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin Človekov?« Simon Peter je odgovoril v imenu vseh apostolov: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.« (Mt 16,13b.16–18).

S poslanstvom, ki ga je sveti oče kot naslednik sv. Petra prejel od Jezusa Kristusa, je prišlo tudi zagotovilo, da se človeška dogajanja, ki bodo po vsej verjetnosti spremljala njegov pontifikat, ne bodo dotaknila celovitosti Cerkve. To nam je v veliko tolažbo, posebno ko poslušamo neprijetne novice glede nekaterih sodelavcev papeža Benedikta XVI. Z veliko žalostjo moramo priznati, da je nekdo zlorabil papeževo dobrotljivost in ukradel nekaj listin z njegove pisalne mize. Zadeva je še vedno v preiskavi in želimo, da resnica glede tega zločina pride na dan. Po drugi strani pa na podlagi nekaj teh dejstev nekateri časnikarji gradijo teorije zarot in boja za moč in prevlado v Vatikanu. Tokrat želim navesti pripombo glede reakcije javnosti, ki jo dal namestnik v Državnem tajništvu, njegova ekscelenca nadškof Angelo Becciu. Med drugim je izjavil: »Zdi se mi, da se za nekaterimi članki skriva neka podtalna hinavščina. Po eni strani obtožujejo osrednje vodstvo Cerkve absolutizma in monarhičnosti, po drugi pa se ljudje škandalizirajo, ker nekateri v pismih papežu izražajo razne ideje in pritožbe glede organizacije istega vodstva … Skratka, nismo mumije, pač pa je normalno, da imamo različna mnenja in nasprotujoča si vrednotenja. Če kdo čuti, da se ga napačno razume, ima vso pravico obrniti se na papeža. Kaj je tukaj tako šokantnega?« (OsR. English edition, 30 May 2012).

Čudovita dejavnost sedanjega svetega očeta Benedikta XVI. in svetost njegovega predhodnika blaženega papeža Janeza Pavla II., sta odlični poroštvi, da nas vodijo Kristusovi vikarji, ki dobro vedo, da je Kristus glava Cerkve, da je Kristus odrešenik sveta, da je Kristus naše upanje in naša prihodnost. Včeraj je papež Benedikt XVI. obiskal območje v Italiji, ki je bilo poškodovano v potresu, in prinesel tolažbo in upanje. Kot sv. Peter, ki je ozdravil hromega, Benedikt XVI. čuti s trpečimi in jim prinaša upanje. Združimo se v molitvi za našega dragega svetega očeta, in prosimo Boga, naj ga ohrani še mnogo let z besedami današnje glavne mašne prošnje: »Gospod Bog, sveta apostola Peter in Pavel sta polagala temelje tvoji Cerkvi z oznanjevanjem tvojega evangelija. Naj nam tudi sedaj izprosita potrebno pomoč, ko si prizadevamo za zveličanje«. Amen.

msgr. dr. Juliusz Janusz
apostolski nuncij v Republiki Sloveniji