Moralo je treba ponovno repersonalizirati, izvor moralnega dejanja je človek kot bitje razuma in svobode.

Smo drug ob drugem. Lahko smo si fizično zelo blizu, toda vsak zase smo podobni Leibnizovim monadam, samozadostni. Zveni paradoksalno: biti z pomeni biti ločen. On je, toda ni jaz, mesto, ki ga on poseduje, ne more postati moje. Ta ločitev ne bo nikoli izginila. Ta razpoka je lahko samo premoščena, in sicer s poznavanjem drugega, s preračunavanjem tega, koliko je prisotnost drugega lahko koristna ali nevarna zame, ali s tem, da mu dam, kar on želi od mene, in da mi on da tisto, kar jaz želim od njega, kar pogodbene moralne teorije zelo jasno določijo. Lahko sobivava v miru ali pa preživa drug na drugega. Ko se to dogaja, sva še vedno drug ob drugem in čisto nič drugega. Mostovi med nama se lahko porušijo, zato jih je treba zavarovati. Da ostanejo nedotaknjeni, so potrebni dovolj močni kriteriji, obramba. Potreben je Zakon. Tisti, ki gradi na ontološkem biti z, ne more priti dlje kot do te točke. In prav to se godi liberalističnim poskusom oblikovanja etike.

Levinas pri svojem opisu odnosa do Drugega ni izhajal iz te predpostavke biti z. Njegov poudarek je glede tega zelo razločno drugačen. Moralnost je pred ontologijo; za je pred z. Prva filozofija je etika. Etika je pred ontologijo. Moralnost se rojeva in umira v dejanju transcendence, v samopovzdignjenju nad realnostjo bivanja in trenutnih dejstev, ni vezana na nič. Srečevanje drugega kot obličja je že dejanje transcendence. Obličje ni moč. Obličje je avtoriteta. Avtoriteta je pogosto brez moči ... Drugi nima moči nad mano, če pa to moč ima, če izreka ukaze, ki naj bi jim bil poslušen, potem ta drugi ni več obličje, ampak ontološko bitje, čista stvarna realnost. Drugi je avtoriteta, dokler sem voljan poslušati njegove zapovedi, preden so te sploh bile izrečene, in sem tem zapovedim pripravljen slediti, preden vem, kaj to zame pomeni. Jaz sem za drugega pomeni, da dajem samega sebe Drugemu kot talca. Sprejemam odgovornost za drugega. Toda te odgovornosti ne sprejemam tako, kot je to npr. v pogodbeni teoriji, kjer je vse to natančno določeno s pravili. To odgovornost morem sprejeti ali pa jo zavrniti. Kot moralna oseba to odgovornost sprejemam, kot da nisem jaz tisti, ki jo sprejemam, kot da odgovornost ni nekaj, kar bi bilo mogoče sprejemati ali pa zavračati. Kot moralna osebnost jo sprejemam kot tisto, ki je že tu in je vedno bila, kot da bi ta odgovornost bila del mene, ne da bi jo kdaj prav jaz sprejel. Moja odgovornost, ki hkrati konstituira Drugega kot obličje in mene kot moralni jaz, je po Levinasu brezpogojna.

Seveda moramo dobro vedeti, da Drugi ni kar neko obličje, ampak je obličje nekoga. Za vsakim obličjem je oseba, ki ima svoje vrline, pa tudi svoje težave, dosežke in padce, uspehe in poraze, dobro voljo in slabosti. Mimo vsega tega ni mogoče iti. Postmoderna perspektiva etike tako preseže ontološko gledanje in postavi etiko na prvo mesto. Edina gotovost v vsej negotovosti bivanja, edina »objektivnost« v vsej neobjektivnosti človeških iskanj je oseba, bližnji, Drugi, za katerega sem odgovoren. 

Biti v »morali«, ki je določena s principi, kjer je vse preračunano, kjer so postavljeni določeni kriteriji, po katerih naj bi posamezniki uresničevali svoje interese, je veliko lažje. Tu se človek čuti bolj varnega, bolj gotovega, bolje obvlada položaj. Ali kot je dejal danski etični filozof Knud E. Logstrup, tisto, kar se običajno pričakuje od nas v vsakdanjem življenju, ni skrb za osebkovo življenje, ampak je skrb za stvari, ki pripadajo dogovorjeni uslužnosti. Posledica dogovora je oboje: reduciranje zaupanja, da bi pokazali, in zahteve, da bi nosili skrb za osebno življenje drugega. Dogovori naredijo življenje udobno. Varno vodijo življenjsko pot, in sicer predvsem v tem, da sledijo človekovi sebičnosti in koristoljubju. Takšne dogovore uporabljamo kot sredstvo, da ohranjamo sami sebe daleč stran (vzvišeno) drug od drugega in za izolacijo nas samih. To naredi dogovore vedno atraktivne in naravnost očarljive.

S tega vidika torej lažje razumemo vso kritičnost, ki jo postmoderna etika izreka na račun liberalizma, ki sloni zgolj na dogovorih, proceduri, principih. Takšna pot je sicer lažja, bolj varna, bolj gotova, toda ob strani pušča posameznika, njegovo osebno iniciativo, ob strani pušča osebne odnose, našo skrb za drugega kot osebo. Seveda pa to zadnje bistveno presega črko nekega zakonika. Takšnega ravnanja ni mogoče uzakoniti; poraja se v globini človeka, ki presega vsake principe, ki je onstran vseh preračunljivih dogovorov. 

Delovati na podlagi konvencij pomeni, da ti posamezni principi vseskozi natančno pojasnjujejo, kdaj imaš prav in kdaj narobe. Človek vedno zelo natančno ve, kje stoji, kakšno je njegovo stališče, ali je pravo ali ne. Družbene norme, pravila, dogovori v vsej izraziti pozunanjenosti in pragmatičnosti pomenijo predvsem zagotovilo varnosti in pomiritev vesti. V tem smislu vse to deluje »fantastično«. »Ker vsi tako delajo,« je nadvse primeren kriterij, da lahko tudi sam tako delam. Slišimo tudi: »Tako se delajo te stvari.« To je krasna preventiva in način pomiritve slabe vesti.

Postmoderni pristop, ki postavlja posameznika pred Obličje druge osebe, pa razumeva moralo kot nekaj nedovršenega. Človek se nikoli ne more predati nekemu samozadovoljstvu. Gre za temeljno neizpolnjenost, za transcendentno odprtost odgovornosti ... Moralna oseba je kot oseba ob spoznanju, da ni dovolj moralna, vedno vznemirjena. Ta negotovost, neizpolnjenost je resnični temelj moralnosti.

Celoten prispevek je dostopen na spletni strani časopisa Delo