Mednarodni kongres o duhovnih poklicih v Varšavi - poročilo

6.7.2014 Varšava, Poljska Duhovniki, CCEE

Od 3. do 6. julija 2014 je v Kulturnem centru patrov Barnabitov, kjer ima sedež tudi Varšavsko bogoslovje, potekal mednarodni kongres o duhovnih poklicih. Glavna tema kongresa so bile besede apostola Pavla: To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu (Flp 2,5). Mednarodnega kongresa so se udeležili voditelji narodnih centrov za duhovne poklice iz 18 Evropskih držav. Iz Slovenije se je v imenu Slovenske škofovske konference kongresa udeležil dr. Stanislav Slatinek, voditelj centra za duhovne poklice v mariborski nadškofiji. Kakor vsako leto, so tudi letos prišli na kongres opazovalci iz ZDA in so udeležencem poročali o ameriških projektih za poklicno pastoralo. Med navzočimi na kongresu je bilo več škofov iz Poljske, Češke, Španije in Italije. Škof Mons. Marek Solarczyk, pomožni škof v škofiji Varšava – Praga, je na kongresu zastopal Poljsko škofovsko konferenco. Škof Mons. Oskar Cantoni, je kongresu predsedoval, saj že vrsto let v imenu Evropske škofovske konference (CCEE) predseduje združenju European Vocations, ki vsako leto organizira kongres o poklicni pastorali. Iz Vatikana se je kongresa udeležil tajnik kongregacije za semenišča in cerkvene šole škof Mons. Jorge Carlos Patron Wong.

Prvo predavanje je imel škof Marek Solarczyk. Kot profesor zgodovine je orisal, kako je potekala vzgoja bogoslovcev v času komunistične Poljske od leta 1946 do 1989. Škof je posebej izpostavil tri zgodovinska dejstva. Najprej je na kratko predstavil zgodovino Poljske v času komunizma. Potem je opisal vzgojo in življenje bogoslovcev. Vsa Poljska bogoslovja so bila v tem času pod strogim nadzorom komunistične oblasti. Oblast si je prizadevala zmanjšati število bogoslovcev na minimum. Kandidatom so ponujali ugodnosti, samo če bi bili pripravljeni zapustiti bogoslovje. Med bogoslovci je bilo v tistem času veliko agentov, ki so imeli stike z komunistično oblastjo. Dobre bogoslovce so zapirali in jih tudi mučili. Zato so poljski škofje sklenili zapreti tista bogoslovja, kjer so imeli komunisti največ vpliva. Namesto njih pa so ustanovili tajna bogoslovja, kamor so škofje pošiljali dobre fante, da jih komunistična oblast ne bi mogla doseči. Na ta način so lahko vzgojili veliko dobrih duhovnikov, ki še danes opravljajo svojo duhovniško službo.

Škof Mons. Jorge Carlos Patron Wong je udeležence kongresa pozdravil v imenu kongregacije za bogoslovja in cerkvene šole in poudaril, da je skrb Cerkve za duhovne poklice najpomembnejša skrb, h kateri smo vsi poklicani. Evropa se srečuje z mnogimi problemi. Mnogi verniki so opustili vero. Zato smo kristjani poklicani, da pričujemo s svojo vero. V središče našega življenja je potrebno postaviti Kristusa. Tudi pri delu za duhovne poklice je Kristus v središču. Zato je skrb za poklice Kristo-centrična.

Drugi dan kongresa je imel predavanje prof. Tadeusz Ruciniski, ki na varšavski univerzi predava pastoralko. Spregovoril je o tem, kako danes Bog kliče človeka. Najprej je spomnil na Jezusove besede: Kdor ima ušesa naj posluša. Svet je danes poln glasov. Ti glasovi so pogosto sovražni do Boga. Glas Boga se zato v tem svetu ne sliši. Svet ponuja svoje glasove, ki človeka omamijo in uspavajo. Zanimivo bi bilo vprašati ljudi na ulici o tem, kaj najraje poslušajo. Dejstvo je, da to kar človek posluša, to tudi postaja. Še posebej so mladi ljudje žrtve ponudb sveta. Predavatelj je poudaril, da so glasovi, ki jih svet ponuja pogosto uperjeni proti Bogu, proti Cerkvi in proti kristjanom. Zato je papež Frančišek v svojih govorih večkrat omenil, da so danes najbolj preganjani kristjani. In kdor je proti kristjanom je tudi proti življenju. Kar pa lahko razveseli je dejstvo, da se sredi tega sveta oglaša tihi glas nove evangelizacije. Ta glas postane vedno glasnejši. Predavatelj je ob tem spomnil na film Tarkovskega z naslovom: Andrej Rublov. To je zgodba o mladem dečku, ki je pomagal izdelati zvon. Takšno poslanstvo je tudi poslanstvo Cerkve, da pomaga izdelati zvon, da bodo ljudje slišali glas Boga. Kristjan je dolžan, da je v tem svetu glas Boga. S krstom je prejel vero. Zato mora svojo vero živeti tako, da ljudem pomaga prepoznavati glas Boga, ki ga vsak človek nosi v svojem srcu. Tam nas Bog nagovarja, da bi mu sledili. Še posebej je glas Boga navzoč v molitvi in v češčenju. Njegov glas je drugačen, kot so glasovi tega sveta. Je glas, ki pomirja, ki rešuje in odrešuje.

V popoldanskih urah je drugi dan kongresa spregovoril še prof. Bartosz Adamczewski, ki predava Sveto pismo na varšavski univerzi. Svoje predavanje je naslovil s Pavlovimi besedami To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu (Flp 2,5). Opisal je pretresljivo zgodbo Kajna in Abela. Kajn je poln sovraštva. V njem je greh, ki ga od znotraj razjeda. Sovraštvo je pogubno čustvo, ki tudi danes zastruplja ljudi. Statistični podatki potrjujejo, da je med ljudmi, še posebej med mladimi veliko nasprotovanja, tekmovalnosti in sovraštva. To je grešno razpoloženje s katerim se uničuje bližnjega. Greh uničuje vse. Uničuje tistega, ki sovraži, kakor tistega, ki se sovraži. Uničuje tudi skupnost, srečo in življenje. Človek, ki popusti grehu ostane sam. Edina rešitev, da se človek izvleče iz grešne zanke sovraštva, je podreditev svojega mišljenja mišljenju, ki je v Jezusu Kristusu. K temu je spodbujal že apostol Pavel v pismu Filipljanom. V Jezusu Kristusu je rešitev. Kdor se hoče rešiti ne sme popustiti grehu sovraštva. Prof. Bartosz je ponudil v branje nekaj lepih odlomkov, ki se nahajajo v Svetem pismu. Mnogi odlomki (zgodba o Jakobu, Izaku, Jožefu) opisujejo stisko, ki jo tudi danes doživlja človek in hkrati nakažejo rešitev, ki je v Jezusu Kristusu. Gre za zgodbe, ki razodevajo, kako Bog rešuje človeka. Zgodba o Starozaveznem Jožefu je najbolj tipična zgodba o Božji previdnosti.

Osrednje predavanje je tretji dan imel p. Stephan Langridge, direktor Centra za duhovne poklice v Angliji. Spregovoril je na temo, da je Kristus najboljše središče poklicne pastorale. V svojem predavanju je poudaril, da poklicna pastorala ne more zdržati brez Kristusa. V Evropi se glede duhovnih poklicev srečujemo z mnogimi problemi. Prvi problem je prehajanje kandidatov za duhovništvo iz ene vzgojne ustanove k drugi. Dejstvo je, da je Cerkev za takšne primere skrbno izdelala pravne norme, ki so skupne za vso Cerkev in jih je potrebno upoštevati. Ni prav, če se kandidata, ki hoče zamenjati vzgojno hiše, takoj sprejme. Prav tako ni prav, da se ga nemudoma odslovi. Tudi tak kandidat lahko postane kamen, ki so ga zidarji zavrgli. To pomeni, da je potrebno vsak tak primer skrbno reševati. Poklicno delo je zelo zahtevno. Zahteva veliko potrpljenja in vztrajanja. Potrebno se je posvetovati, razmišljati in moliti. Potrebno se je s kandidatom temeljito pogovoriti. Takšen pristop lahko zares imenujemo nova evangelizacija. Pogosto se danes s kandidati ravna površinsko. Predavatelj je potem povedal zgodbo o mladem kandidatu, ki je v neki ustanovi prosil za sprejem. Ob vstopu ga predstojniki niso vprašali o njegovi veri in krepostih. Zanimalo jih je samo njegovo zdravje. Dejstvo je, da je danes bolj kot telesno zdravje pomembna notranja razpoložljivost kandidata. Zato je danes potrebno na novo postaviti lestvico vprašanj. Na prvem mestu mora biti vprašanje o kandidatovi veri in kakšen je njegov odnos do Kristusa.

Drugi problem, ki ga zasledimo v Evropi je ugotovitev, da so kandidati za duhovništvo pogosto usmerjeni zgolj v zunanje stvari. Pogosto jih privlači samo to kar se vidi: liturgija, kariera, denar. Težko je reči, da je to narobe. Vendar je zelo veliko vprašanje ali gre v takem primeru res za božji klic. Je kandidat, ki si želi kariere, resnično poklican za duhovništvo? Ga resnično kliče Kristusa? Evangeliji poročajo, da je Kristus apostole poklical osebno. Zato je zelo pomembno, kako predstojniki presojajo resnično poklicanost. Pomembno je, da se kandidata spremlja nekaj časa in da se prepozna njegov notranji svet. Naloga predstojnikov je, da kandidatu pomagajo prepoznati ali ga Bog resnično kliče v duhovništvo ali redovništvo. To se lahko preveri tudi tako, da se kandidat za nekaj časa pošlje v skupino, ki se ukvarja z razločevanjem poklicanosti, kot je skupina Samuel ali kaj podobnega.

Predavatelj je spomnil še na en problem Evrope. Kandidati, ki pridejo v bogoslovje, naj bi bili praktični kristjani. Če niso praktični kristjani bodo potrebovali veliko več časa, da se udomačijo v veri. Kandidati, ki niso praktični kristjani so dejansko brez korenin in brez življenjske prakse. Dejstvo je, da se v času vzgoje v bogoslovju ali v redovni ustanovi ne bodo dobro znašli. Čeprav imajo lahko veliko veselja do duhovniškega (ali redovnega) poklica, jim vso veselje ne bo nadomestilo tega kar imenujemo praktična vernost. Samo veselje in želja po duhovništvu je premalo. Za rast duhovnega poklica je pomembno, da je kandidat preizkušen vernik. Samo takrat bo redna vzgoja (v bogoslovju ali v redovni ustanovi) uspešna. Problem sodobne družbe je prav to. V bogoslovja prihajajo kandidati, ki so brez verske prakse. Med njimi so tudi neverni. Zagotovo niso slabi fantje, vendar potrebujejo drugačen pristop. Oni morajo preživeti nekaj let v skupnosti živih kristjanov. Potrebno je, da takšen kandidat pridobi bistvene oz. temeljne korenine za svojo vero. Potem ga ne bodo premotili viharji sveta. Na tem mestu je predavatelj poudaril, kako pomembno je, da ima vsako bogoslovje leto uvajanja novih kandidatov ali tako imenovani Prepedevtikum. V Cerkvi nam ne sme nikoli biti žal časa, ki ga ponudimo kandidatom, da utrdijo svoj poklic.

Veliko mladih kristjanov danes ugotavlja, da ponudbe sveta niso absolutne. Zato iščejo boljše ponudbe. Na tem mestu mora vstopiti Cerkev. V Angliji, na primer pogosto organizirajo polnočne maše, h katerim povabijo mlade ljudi, ki iščejo Boga. Mnogi so se ob tem spreobrnili ali prepoznali Božji klic v duhovništvo. To so trenutki, ko lahko človek zasliši Boga. Spomnimo kako je Kristus klical Petra. Bilo je zjutraj, ko je Peter šel loviti ribe. Po polnoči, ko ni ničesar ujel, ga je poklical Gospod. To je bil trenutek, ko je Peter odprl srce za Kristusa. Dotaknil se ga je Kristus.

Danes ni dovolj, da mladi rečejo, da nekaj vedo o Kristusu. Tudi hudič veliko ve o Kristusu. Kdor samo ve, kdo je Kristus, še nima v sebi Kristusov klic. Pomembno je, da mlad človek v sebi nosi Kristusa. Potrebno je osebno spreobrnjenje, zavest lastne grešnosti, rast v kreposti in ljubezen do bližnjega. Kdor nosi v sebi te tri dimenzije je poklican od Kristusa. Edini odgovor, ki ga lahko ponudi kandidat je odgovor apostola Tomaža: Moj Gospod, in moj Bog. Gre za izpoved vere, za češčenje. Gre za molitev. Odgovor je molitev. Mladega kandidata ni mogoče poslati v knjigarno in mu reči, pojdi in si kupi knjigo o molitvi. Po tej poti ne bo nikoli postal pravi molivec. Potrebno ga je uvajati v molitveno življenje, potrebno je z njim moliti. Le tako se od teorije vstopi v prakso. Molitev je življenje učenca in učitelja. Kadar kandidat reče, da ne zna moliti, da ni obiskoval skupnost vernikov, ki moli skupaj vsak dan, še posebej pred vsako sveto mašo, potem ga je potrebno poslati v tako šolo molitve. Tam med verniki, ki molijo naj vztraja vsaj eno leto. Le tako bo postal praktičen kristjan, praktičen molivec.

Udeleženci so ob sklepu kongresa izrazili veselje, da se v Evropi povezujejo narodni centri in komisije za duhovne poklice. Pri delu za poklice se sadovi ne vidijo takoj, zato je pogosto na delu pesimizem. Duhovniki in tisti, ki se že vrsto let ukvarjajo s poklicno pastoralo v Evropi ugotavljajo, da nam je papež Frančišek lahko velik zgled. On nikoli ne kaže pesimizma. Še posebej, kadar papež spregovori o duhovnih poklicih, vedno opisuje lepoto svete maše. Papež Frančišek je poln vere. To je zgled, ki ga danes potrebujejo vse narodni centri za duhovne poklice. Delo za poklice je delo vere. Svet in ideologije pa nam večkrat vero ugašajo. Zato so organizatorji kongresa vse udeležence ponovno povabili k branju cerkvenega dokumenta z naslovom Novi poklici za novo Evropo. Gre za dokument, ki vsebuje temeljne smernice za poklicno pastoralo. To je dokument, ki hrani našo vero. Prihodnje leto bo mednarodni kongres o duhovnih poklicih v Pragi od 6.7. do 9.7. 2015.

 

msgr. dr. Stanislav Slatinek
predsednik Medškofijske komisije za duhovne poklice pri SŠK