Ljudska pobožnost šmarnic v zgodovini Slovencev

Šmarnice so še vedno ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem.

Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli.

Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851, od tod pa se je hitro razširila po vsej slovenski deželi. Besedilo za to pobožnost z naslovom Mesec Marije je že leta 1842 iz francoščine priredil Davorin Trstenjak. Leta 1852 so to marijansko pobožnost obhajali v ljubljanskem Alojzijevišču, leta 1855 so pobožnost obhajali že v romarski cerkvi na Kalobju, leta 1860 v mariborskem bogoslovju. Janez Volčič je leta 1855 napisal knjigo z naslovom Šmarnice, po cvetlici, ki vzcveti v začetku maja, in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudmi. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes po cerkvah šmarnice največkrat med mašo.

Ker so v zadnjih desetletjih duhovniki šmarnice uporabili tudi kot posebno katehezo za otroke, je nastalo tudi posebno šmarnično branje za otroke in posebno za odrasle vernike (Družina, 7. 5. 2006).

Marijino posebno češčenje v mesecu majniku sega že v 16. stoletje, redne pobožnosti pa so se razvile šele v 18. stoletju. Prve šmarnice so obhajali v Ljubljani leta 1851 v bogoslovnem semenišču. Pobožnost se je kmalu razširila po drugih zavodih in župnijah, tudi zunaj Ljubljane, in se je ljudstvu brž močno priljubila. Pobožnost, ki so jo začeli imenovati po majniških cvetlicah, šmarnicah, so kmalu pričeli opravljati tudi zunaj cerkve – na vasi, pri kapelicah in znamenjih. Tako se je splošno udomačila. (dr. Niko Kurent, Praznično leto Slovencev)

Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih. Prav v času razširjanja majske pobožnosti je slovensko slovstvo dobilo največ nabožnih pesmi. Res niso bile vse umetniške, a so s primerno melodijo vernikom segle globoko v srce. Pesmi so začeli zbirati v zbirke in jih izdajati v obliki pesmaric. Prvo takšno zbirko je izdal duhovnik Blaž Potočnik leta 1827. Zaradi velikega zanimanja so jo morali trikrat ponatisniti.

Povzeto po katalogu razstave Slovenske tiskane šmarnice od začetkov do danes avtoric Marjetke Tuš in Fanike Krajnc-Vrečko ter spletne strani Družina.