Ljudska pobožnost križevega pota (Via crucis)

13.2.2013 Jezus Kristus, Post
Jezus na križu Jezus na križu

V postnem času, ki ga začenjamo s pepelnično sredo, kristjani premišljujemo o pomenu Jezusovega trpljenja. Opora v hoji za trpečim Gospodom je lahko ljudska pobožnost križevega pota. Postaje ali upodobitve križevega pota, ki se nahajajo v skoraj vsaki cerkvi in kapeli, so sestavni del bogoslužnega prostora. Obstajajo pa tudi postaje in kapelice križevega pota v naravnem okolju. Legenda pripoveduje, da je Božja mati Marija pogosto prehodila pot trpljenja svojega sina. Marija naj bila torej začetnica pobožnosti križevega pota.[1]

Križev pot običajno molimo v postnem času ob petkih, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu. V Sloveniji je navada, da ga verniki molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer hodijo od postaje do postaje, nosijo križ in premišljujejo ključne trenutke človeškega odrešenja.

Križev pot molimo v cerkvi ali na prostem, ob besedilu pa lahko tudi premišljujemo (meditiramo). Molitev križevega pota je razdeljena na štirinajst postaj:

  1. Pilat obsodi Jezusa na smrt.
  2. Jezusu naložijo križ.
  3. Jezus pade prvič pod križem.
  4. Jezus sreča svojo žalostno mater.
  5. Simon pomaga Jezusu nositi križ.
  6. Veronika obriše Jezusu obraz.
  7. Jezus pade drugič pod križem.
  8. Jezus nagovori jeruzalemske žene.
  9. Jezus pade tretjič pod križem.
  10. Jezusa slečejo.
  11. Jezusa pribijejo na križ.
  12. Jezus umrje na križu.
  13. Jezusa snamejo s križa in ga dajo v naročje Mariji.
  14. Jezusa položijo v grob.

Tradicionalna oblika križevega pota predvideva, da se vsaka postaja začenja z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!« Sledi premišljevanje o glavni temi postaje ali branje ustreznega svetopisemskega odlomka, nato pa postna pesem. Premišljevanje posamezne postaje se sklene s prošnjo: »Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas.«

Ta ljudska pobožnost je priljubljena oblika molitve med številnimi verniki. Združuje spontano gibanje s podobo in razmišljanjem, ob tem je lahko združevati Jezusove skrivnosti z lastnim življenjem. Molitev križevega pota je oblikovno in vsebinsko prepuščena ustvarjalnosti posameznikov ali skupine. Najbolj znana uprizoritev križevega pota pri nas je škofjeloški pasijon.


[1] Prim. T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti, Slomškova založba, Maribor 1998, 352.