Kongregacija za nauk vere izdala pismo o krščanskem zveličanju

1.3.2018 Katoliška cerkev in Cerkev na Slovenskem Teologija, sveti sedež, Jezus Kristus

Kongregacija za nauk vere je v četrtek, 1. marca 2018, izdala pismo Placuit Deo o nekaterih vidikih krščanskega zveličanja, namenjeno škofom Katoliške cerkve.

Dokument v skladu z izročilom vere in v povezanosti z učenjem papeža Frančiška izpostavlja nekatere vidike krščanskega zveličanja, ki bi lahko bili težje razumljivi zaradi nedavnih kulturnih sprememb, je na tiskovni konferenci pojasnil prefekt kongregacije Luis Francisco Ladaria Ferrer.

Neopelagianizem in neognosticizem
Pismo Placuit Deo najprej nakaže vpliv današnjih kulturnih sprememb na pomen krščanskega zveličanja. Sodobni svet s težavo sprejema izpovedovanje krščanske vere, ki Jezusa razglaša kot edinega Zveličarja vsega človeka in celotnega človeštva, je zatrdil Ladaria. Papež Frančišek pogosto opozarja na dve tendenci, ki sta po nekaterih vidikih podobni dvema starodavnima herezijama, pelagianizmu in gnosticizmu, čeprav je velika razlika med današnjim sekulariziranim zgodovinskim kontekstom in tistim v prvih krščanskih stoletjih. V našem času se širi neopelagianizem, po katerem individuum, ki je popolnoma avtonomen, rešuje samega sebe, ne da bi priznal, da je v svoji globini odvisen od Boga in od drugih. Zveličanje je torej odvisno od moči posameznika ali od popolnoma človeških struktur, ki pa so nezmožne sprejeti novost Božjega Duha. Po drugi strani, neognosticizem predstavlja neko zgolj notranje rešenje, ki je zaprto v subjektivizem. Trdi, da se osebo lahko osvobodi od telesa in materialnega kozmosa, v katerima ni več zaznati Stvarnikove sledi, a v resnici pridemo samo do stvarnosti, ki ji je odvzet smisel in s katero se manipulira glede na človekove interese. Kot je pojasnil Ladaria, pismo Placuit Deo želi pristopiti ravno k tem omejevalnim tendencam, ki ogrožajo današnje krščanstvo, in poudariti, da »zveličanje, v skladu z načrtom Očetove zaveze, temelji na naši združitvi s Kristusom«.

Zveličanje duše in telesa
Prefekt kongregacije je spregovoril še o antropološkem in kristološkem delu pisma, o čemer govorita tretje in četrto poglavje. Dejal je, da tudi danes vsak človek še vedno išče svojo uresničitev in srečo. To hrepenenje je pogosto enako iskanju fizičnega zdravja, ekonomskega blagostanja, notranjega miru in mirnega sobivanja. S to pozitivno željo je povezan boj proti vsaki vrsti zla: nevednosti, šibkosti, bolezni, smrti.

Vera v Kristusa zavrača vsako tendenco po neopelagianistični samorealizaciji preko posedovanja, moči, znanosti ali tehnike, ki ne morejo zadovoljiti celotnega človeka, kajti Bog nas je namenil za občestvo s sabo in naše srce bo nesrečno, dokler ne bo počivalo v njem. Sveti oče te tendence imenuje neopelagianistične, ker jim je s palegianizmom skupno zavračanje Božjega delovanja v nas.

V skladu s krščansko vero se ne zveliča samo duša, ampak tudi telo. Spomniti je treba, na kakšen način je Jezus Zveličar. Ni nam samo pokazal poti za srečanje z Bogom, ki bi jo lahko prehodili tudi sami, poslušni njegovi besedi in posnemajoč njegov zgled. Da bi nam odprl vrata osvoboditve, je Kristus sam postal pot. »Jezus, učlovečeni Sin Očeta, je edini Zveličar.« Jasno je, da se zveličanje ne zgodi samo na notranji način, v čustveni obliki, kar trdi neognostičen pogled. »Ko je Sin postal meso in tako postal del človeške družine, se je na določen način združil z vsakim človekom in vzpostavil novi red odnosa z Bogom, svojim Očetom, in z vsemi ljudmi. Ravno v odnosu z Bogom in brati najde človek svojo popolno izpolnitev.«

Ladaria je ob koncu izrazil upanje, da bo pismo Placuit Deo pomagalo vernikom bolje spoznati svoje dostojanstvo Božjih otrok. »Zveličanje ne more biti omejeno na zgolj neko sporočilo, na neko prakso, na neko gnozo ali na neko notranje čustvo,« je dejal in navedel besede Benedikta XVI.: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.«

Misijonarska in eshatološka razsežnost vere v Zveličarja
Zadnji del pisma, to je peto in šesto poglavje, je ekleziološko zaznamovan in izpostavlja misijonarsko in eshatološko razsežnost krščanskega življenja, o čemer je na tiskovni konferenci spregovoril Giacomo Morandi, tajnik Kongregacije za nauk vere. »Kdor je našel Jezusa Zveličarja, je vedno misijonar in živi iz velikega upanja,« je dejal. Cerkev si prizadeva oznanjati evangelij vsem ljudem. To oznanjevanje je povezano s pripravljenostjo vzpostaviti iskren in konstruktiven dialog z verniki drugih verstev, v zaupanju, da Bog lahko vodi proti zveličanju v Kristusu vse ljudi dobre volje, v katerih srcih nevidno deluje milost.

Med svojim evangelizacijskim prizadevanjem pa Cerkev pričakuje zadnji Zveličarjev prihod, kajti rešeni smo bili v upanju. Ko zremo v to eshatološko obzorje, vemo, da se bo zveličanje človeka izpolnilo šele takrat, ko bo premagan zadnji sovražnik, to je smrt. Takrat bomo soudeleženi v slavi vstalega Jezusa, ki bo dopolnil naš odnos z Bogom, z brati in s celotnim stvarstvom. »Celostno zveličanje, torej duše in telesa, je končni cilj, h kateremu Bog kliče vse ljudi,« je še dejal Morandi.

 

Vir: Radio Vatikan.