Homilija papeža Benedikta XVI. pri polnočni maši v baziliki sv. Petra v Vatikanu

25.12.2012 Vatikan Božič, Papež Benedikt XVI.
Papež Benedikt XVI. Papež Benedikt XVI.

 

Dragi bratje in sestre!

Vedno znova se lepota tega evangelija dotakne našega srca – lepota, ki je sijaj resnice. Vedno znova nas gane dejstvo, da je Bog postal otrok, da bi ga mi lahko ljubili, da bi si ga upali ljubiti, in se kot otrok zaupno predaja nam v roke. Kakor da bi Bog govoril: Vem, da te moj sijaj plaši, da se hočeš pred mojo veličino sam uveljaviti. In vendar prihajam k tebi kot otrok, da bi me ti lahko sprejel in ljubil.

Vedno znova me gane tudi evangelistova beseda, ki jo je izrekel nekako mimogrede, da zanju ni bilo prostora v prenočišču. Neizogibno se porodi vprašanje o tem, kako bi se razpletle stvari, če bi Marija in Jožef potrkala na moja vrata. Bi bilo kaj prostora zanju? In potem nam pride na misel, da je to navidez slučajno omembo o tem, da ni bilo prostora v prenočišču, kar je potisnilo sveto Družino v hlev, evangelist Janez poglobil in pokazal njeno srž, ko je zapisal: »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). Tako veliko moralno vprašanje o tem, kakšno je stanje pri nas glede beguncev, izgnancev in priseljencev, dobiva še bolj temeljen pomen: ali imamo zares prostor za Boga, ko skuša vstopiti k nam? Ali imamo zanj kaj časa in prostora? Ali ni prav Bog tisti, ki ga odganjamo od sebe? To se začne s tem, da nimamo časa za Boga. Kolikor hitreje se znamo premikati, kolikor bolj učinkovite postajajo naprave, ki nam prihranijo čas, toliko manj časa imamo na voljo. In Bog? Kar zadeva njega, ni nikoli videti nujno. Naš čas je že popolnoma zaseden. Stvari pa gredo še globlje. Ali ima Bog res prostor v našem mišljenju? Način našega razmišljanja je zastavljen tako, da on v bistvu ne bi smel obstajati. Tudi če se zdi, da trka na vrata našega mišljenja, ga je treba odgnati s kakšnim razmislekom. Če hoče biti misel resna, mora biti zastavljena tako, da “predpostavko o Bogu” pokaže kot odvečno. Zanj ni mesta. Tudi v našem čutenju in hotenju zanj ni mesta. Hočemo samo sami sebe. Hočemo stvari, ki jih je mogoče otipati, srečo, ki jo je mogoče izkusiti, uspeh naših osebnih načrtov in naših namenov. Popolnoma smo polni samih sebe, tako da za Boga ni več nobenega prostora. Zato pa tudi ni prostora za druge, za otroke, za uboge, za tujce. Izhajajoč iz preproste besede o pomanjkanju prostora v prenočišču se lahko zavemo, kako potrebna je Pavlova spodbuda: »Preobražajte se z obnovo svojega uma!« (Rim 12,2). Pavel govori o obnovi, o razkritju našega uma (nous); s tem misli splošno na način, kako vidimo svet in sebe. Spreobrnjenje, ki ga potrebujemo, mora resnično seči do globin našega odnosa z resničnostjo. Prosimo Gospoda, da se bomo prebudili za njegovo navzočnost, da bomo zaslišali, ko tiho, a vztrajno potrka na vrata našega bitja in hotenja. Prosimo ga, da naj se v naši notranjosti vzpostavi mesto zanj. In da ga bomo tako prepoznali tudi v tistih, prek katerih se obrača na nas: v otrocih, trpečih in zapuščenih, v izrinjenih in ubogih tega sveta.

Še ena beseda je v pripovedi o Božiču, o kateri bi rad razmišljal skupaj z vami: hvalnica, ki jo zapojejo angeli po sporočilu o novorojenem Odrešeniku: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.« Bog je slavljen. Bog je čista luč, sijaj resnice in ljubezni. On je dober. Je resnično dobro, dobro v najboljšem pomenu besede. Angeli, ki ga obdajajo, kot prvo preprosto posredujejo veselje, ko zaznavajo Božjo slavo. Njihova pesem je izžarevanje veselja, ki jih napolnjuje. V njihovih besedah slišimo tako rekoč nekaj glasov nebeške melodije. Tam ni v ozadju nobenega vprašanja o namembnosti, je le dejstvo, da so presrečni, ker dojemajo čisti sijaj resnice in ljubezni od Boga. In temu veselju se želimo pustiti, da se nas dotakne: resnica obstaja. Obstaja čista dobrota. Obstaja čista luč. Bog je dober in on je najvišja moč nad vsemi močmi. To dejstvo moramo preprosto zgolj uživati to noč skupaj z angeli in pastirji.

S slavo Bogu na višavah pa je povezan tudi mir ljudem na zemlji. Kjer se Bogu ne daje slave, kjer je pozabljen ali celo zanikan, tam tudi miru ni. Danes razširjeni miselni tokovi pa trdijo ravno nasprotno: verstva, zlasti monoteistična, naj bi bila vzrok za nasilje in vojne na svetu; najprej bi bilo potrebno človeštvo osvoboditi verstev, da bi se potem ustvaril mir; monoteizem, vera v edinega Boga, naj bi bil razkazovanje moči, vzrok za nestrpnost, ker naj bi se na osnovi svoje narave hotel vsiliti vsem s tem, ko se prikazuje kot edina resnica. Res je, da je v zgodovini monoteizem služil kot izgovor za nestrpnost in nasilje. Res je, da lahko religija “zboli” in dospe do tega, da nasprotuje svoji najgloblji naravi, ko človek misli, da mora sam vzeti v roke obrambo Boga in tako Boga naredi za zasebno lastnino. Budni moramo biti proti tem zlorabam svetega. Če ni mogoče zanikati kake neustrezne uporabe religije v zgodovini, pa tudi nikakor ni res, da bi “ne” Bogu lahko obnovil mir. Če ugasne luč Boga, ugasne tudi božansko dostojanstvo človeka. Tedaj človek ni več božja podoba, ki jo moramo počastiti v vsakem, v šibkem, tujcu, ubogem. Tedaj nismo več vsi bratje in sestre, otroci enega Očeta, ki so zaradi odnosa z Očetom v vzajemnem soodnosu. Kakšne vrste arogantnega nasilja se tedaj pojavijo in kako človek prezira in tlači človeka, smo videli v vsej krutosti v prejšnjem stoletju. Samo če božja luč sveti na človeka in v človeku, samo če je vsak posameznik hoten, spoznan in ljubljen od Boga, samo tedaj, pa naj bo njegov položaj še tako beden, je njegovo dostojanstvo nedotakljivo. V sveti noči je sam Bog postal človek, kakor je napovedal prerok Izaija: rojeni otrok je “Emanuel”, Bog z nami (prim. Iz 7,14). V vseh teh stoletjih ni bilo samo primerov neupravičene rabe religije, ampak so iz vere v tega Boga, ki je postal človek, prihajale vedno nove sile za spravo in dobroto. V temo greha in nasilja je ta vera vključila svetli žarek miru in dobrote, ki še vedno sveti.

Tako je Kristus naš mir in je oznanil mir daljnim in bližnjim (prim. Ef 2,14.17). Kako ne bi bila naša dolžnost, da ga molimo tudi v tej uri: Da, Gospod, tudi nam danes oznani mir, daljnim in bližnjim. Naj tudi danes meče prekujejo v pluge (prim. Iz 2,4), naj na mesto vojnega orožja stopi pomoč za trpeče. Razsvetli ljudi, ki mislijo, da morajo biti nasilni v tvojem imenu, da se bodo naučili razumeti nesmiselnost nasilja in prepoznati tvoje resnično obličje. Pomagaj nam, da postanemo ljudje, tebi po volji, ljudje po tvoji podobi in tako tudi ljudje miru.

Brž ko so angeli odšli, so pastirji rekli drug drugemu: dajmo, pojdimo tja, v Betlehem in poglejmo, kako se nam je zgodila ta beseda (prim. Lk 2,15). Pastirji so pohiteli po poti proti Betlehemu, nam pravi evangelist (prim. 2,16). Sveta radovednost jih je podžigala, da bi videli v jaslih tega otroka, o katerem je angel rekel, da je Odrešenik, Kristus, Gospod. Veliko veselje, o katerem je govoril angel, se je dotaknilo njihovega srca in jim nadelo krila.

Pojdimo tja čez, v Betlehem, nam pravi tudi današnje bogoslužje Cerkve. Trans-eamus je prevedlo latinsko Sveto pismo. “Iti preko”, iti onstran, upati si stopiti s korakom, ki prestopi, “prehod”, s katerim zapuščamo svoje navade v mišljenju in življenju. Stopimo preko zgolj materialnega sveta, da dospemo do bistva, onstran, proti Bogu, ki je s svoje strani prišel sem, k nam. Dajmo, prosimo Gospoda, naj nas usposobi, da bomo prestopili svoje omejenosti, svoj svet; naj nam pomaga, da ga bomo srečali, zlasti v trenutku, ko se on sam v sveti evharistiji polaga v naše roke in v naše srce.

Pojdimo tja čez v Betlehem: s temi besedami, ki si jih skupaj s pastirji izrekamo, ne smemo misliti samo na veliki prehod k živemu Bogu, ampak tudi na konkretno mesto Betlehem, na vse kraje, kjer je Gospod živel, deloval in trpel. Molimo v tem trenutku za vse, ki danes tam živijo in trpijo. Molimo, da bi bil tam mir. Molimo, da bi Izraelci in Palestinci razvijali svoje življenje v miru edinega Boga in v svobodi. Molimo tudi za okoliške dežele, za Libanon, Sirijo, Irak in druge; naj se tudi tam okrepi mir. Naj kristjani v teh deželah, od koder izvira naša vera, tam ohranijo svoje domove; naj kristjani in muslimani skupaj gradijo svoje dežele v božjem miru.

Pastirji so pohiteli. Sveta radovednost in sveto veselje sta jih podžigala. Med nami pa se najbrž le redko zgodi, da hitimo zaradi božjih stvari. Danes Bog ni ena od nujnih postavk. Božje reči, tako mislimo in govorimo, lahko počakajo. In vendar je on najpomembnejša postavka, edini, ki je konec koncev resnično pomemben. Zakaj ne bi tudi nas potegnila radovednost, da bi pobliže videli in spoznali, kaj nam je rekel Bog? Prosimo ga, naj se sveta radovednost in sveto veselje pastirjev v tem trenutku dotakneta tudi nas, in pojdimo potem z veseljem čez, v Betlehem, proti Gospodu, ki tudi danes znova prihaja k nami. Amen.

 

Prevedel br. Miran Špelič OFM