God sv. Antona Padovanskega, cerkvenega učitelja

13.6.2017 Katoliška cerkev Svetnik
Sv. Anton Padovanski - legenda o pridiganju ribam - stolnica v Padovi Sv. Anton Padovanski - legenda o pridiganju ribam - stolnica v Padovi

Sveti Anton Padovanski (1195–1231) goduje 13. junija in je eden od najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov.

Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregor IX. (1227–1241) že razglasil za svetnika, kar je v zgodovini Cerkve najkrajši beatifikacijski postopek.

Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 16. januarja 1946 razglasil tudi za cerkvenega učitelja, kar dokazuje njegovo izjemno učiteljstvo ter veliko svetništvo. V znameniti baziliki sv. Antona v Padovi v Italiji, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti, vsako leto moli preko 5 milijonov vernikov.

Anton Padovanski se je leta 1195 rodil v bogati plemiški družini v Lizboni na Portugalskem, njegovo krstno ime pa je bilo Fernando. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih v Maroku umorili muslimani. Dogodek ga je tako pretresel, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbri in tam privzel ime Anton. Z ladjo se je odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Kmalu po prihodu v Afriko je hudo zbolel in je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in nesrečen je spoznal, da mu ne preostane drugega kot vrnitev na Portugalsko.

Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Tam posebej še ni bil opažen. Provincial pokrajine Emilia–Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forlì ob jadranski obali. V tem mestu je do izraza prišla njegova izredna govorniška nadarjenost in tam se je tudi začela njegova odmevna pridigarska pot.

Anton je stal na cerkvenih prižnicah, na velikih mestnih trgih in ob obali ter ljudem oznanjal Božjo besedo. V obdobju od leta 1222 do leta 1224 je deloval v krajih okoli Riminija in Milana, od leta 1224 do 1226 pa je bival v južni Franciji. Leta 1227 se je vrnil v severno Italijo, kjer se je ustalil v Padovi. V središču prepričljivih pridig je bil skoraj vedno boj proti krivovercem tistega časa, torej proti katarcem, albižanom in valdežanom. Antonova prizadevanja na tem področju so bila deležna velikih uspehov.

Zanj je slišal tudi Frančišek Asiški (1181/2–1226) in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

Anton Padovanski se je leta 1231 oslabljen in izčrpan umaknil na posestvo v bližini Padove, da bi si tam ponovno nabral moči. V krošnji drevesa si je dal narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj.

Papež Gregor IX. ga je zaradi izrednega poznavanja Svetega pisma imenoval arca testamenti, skrinja zaveze. Ko je Anton začutil, da se bliža čas njegove smrti, se je star komaj petintrideset let podal v ženski samostan Arcella pri Padovi, kjer je 13. junija 1231 umrl med molitvijo spokornega psalma. Njegove posmrtne ostanke so v navzočnosti redovnega generala Bonaventure (1221–1274), prav tako velike osebnosti manjših bratov, leta 1263 prekopali in jih prenesli v baziliko, imenovano po njem. Ob Antonovem grobu so se zgodili številni čudeži.


Upodobitve Antona Padovanskega

Anton Padovanski je pogosto upodobljen kot pridigar ribam, kar temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč nameraval pridigati pred ljudsko množico, ga skoraj nihče ni poslušal, ribe pa so nenadoma pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci mesta Rimini.

Antona velikokrat upodabljajo tudi z malim Jezusom v naročju; takšne so npr. slike El Greca (1541–1614) v Pradu v Madridu ali Murilla (1617–1682) v seviljskem muzeju v Španiji. Pogosto je naslikan tudi z Marijo, npr. na freski Agnola Gaddija (1350–1396) v cerkvi sv. Križa v Firencah. Ob njegovi podobi najdemo tudi lilijo, osla in ribe, hostijo, križ. Prizori iz Antonovega življenja so upodobljeni tudi na barvnih oknih v baziliki sv. Frančiška v Assisiju.

Zgodovinski viri poročajo o tem, da je Anton Padovanski deloval tudi v Gorici, kjer je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine. Dal je pobudo za ustanovitev samostana manjših bratov v Ljubljani, ki je bil ustanovljen dve leti po njegovi smrti (1233). V Sloveniji so Antonu Padovanskemu posvečene številne cerkve, skoraj pa ni cerkve, v kateri ne bi bilo njegove slike ali kipa, v nekaterih pa je tudi nabiralnik z napisom kruh sv. Antona.


Z Antonom Padovanskim povezano češčenje in običaji

Češčenje se je najprej razširilo v Padovi in v redu manjših bratov. Od 16. stoletja dalje pa velikega redovnika in pridigarja častijo v vsej Cerkvi. V Italiji Anton Padovanski sodi med najbolj češčene cerkvene osebnosti, Antonova bazilika v Padovi pa med najbolj obiskane božje poti.

Je zavetnik Padove (v Italiji), Lizbone (na Portugalskem), Paderborna in Hildesheima (oba v Nemčiji). Je priprošnjik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; je priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici, boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam.


Besedilo je delno povzeto po viru http://minoriti.rkc.si/svetniki/anton/anton.htm.