Odličje sv. Cirila in Metoda slovenski katoliški župniji v Münchnu

3.10.2015 München (Nemčija) Cerkev na Slovenskem, sšk, zamejci in izseljenci

Ob 70. obletnici delovanja slovenske katoliške župnije v Münchnu ji Slovenska škofovska konferenca podeljuje odličje sv. Cirila in Metoda.

Slovenska katoliška župnija v Münchnu je v svojih sedemdesetih letih delovanja na pomemben in viden način prispevala k širjenju evangeljskega sporočila med Slovenci v Nemčiji ter opravila edinstveno nalogo na področju ohranjanja in krepitve narodne zavesti. Številni duhovniki, redovniki, redovnice, laikinje in laiki, ki so požrtvovalno opravljali pastoralno delo, so med rojaki v tujini vzpostavili ozračje skupnosti in domačnosti. Slovenska škofovska konferenca se želi s Ciril-Metodovim odličjem zahvaliti za požrtvovalnost in opogumiti sodelavce slovenske katoliške župnije v Münchnu za nadaljnje delo.

 

Utemeljitev:

Začetki dušnopastirske oskrbe slovenskih rojakov segajo v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je bilo interniranih čez 3.000 Slovencev, od tega 51 duhovnikov. Ti so bili oproščeni prisilnega dela, a niso smeli maševati. Bivali so skupaj z duhovniki drugih narodnosti v posebnem duhovniškem bloku. Ker je postala baraka pretesna, so nekatere mašnike porazdelili med ostale internirance. Tako so frančiškani p. Klavdij Okorn, p. Beno Korbič in p. Engelhard Štucin prišli v stik z drugimi slovenskimi taboriščniki. V težkih trenutkih so jih duhovno podpirali in hrabrili.

Ganljiva je pripoved prof. Lipovca, ki je v Ljubljani vodil slovensko nekomunistično odporniško gibanje Slovenska legija. V taborišču je zbolel za pegavim tifusom. Navkljub visoki vročini bi moral kopati jarke. S p. Klavdijem sta zamenjala oblačili. To je bilo strogo prepovedano. Če bi ju zalotili, bi ju zagotovo usmrtili. Imela sta srečo. Zamenjave niso opazili. P. Okorn je hodil delat, prof. Lipovec pa je med tem nekaj dni preždel v baraki, dokler ga niso prestavili v bolniški blok.

Ameriški vojaki so 29. aprila 1945 zasedli dachausko taborišče in osvobodili čez 33.000 jetnikov. Vendar to še ni bila svoboda za internirance. Ni jim bilo treba več stradati, a taborišča do junija zaradi nevarnosti epidemij niso smeli zapustiti. Ameriški osvoboditelji so uvedli taboriščno samoupravo. Posamezne nacije so izvolile svoje zastopnike. Med 3000 Slovenci je bilo največ komunistov, ki so prevzeli oblast. Slovenske duhovnike so pozaprli, jih pretepali in od njih zahtevali, da se vrnejo v domovino ter podpirajo Titov komunistični režim.

P. Klavdiju Okornu, p. Benu Korbiču in svetnemu duhovniku Francu Šeškarju se je s pomočjo zavezniških oficirjev uspelo izmakniti terorju nekdanjih soujetnikov. 8. junija 1945 so se zatekli v samostan Šolskih sester v Dachau. Prijazne sestre so izpraznile svoj sekretariat ter ponudile ubežnikom hrano in prenočišče. Sprva so pomagali nemškemu župniku prelatu Pfanzeltu, a kmalu so poiskali stik tudi s slovenskimi rojaki, ki se iz strahu pred komunisti niso hoteli vrniti v Jugoslavijo. Obiskovali so jih, spovedovali in občasno tudi maševali. Potovali so s kolesom. V samostanski kroniki je zabeleženo, da si je pri kolesarjenju 10. julija p. Korbič zlomil roko. Pri sestrah so ostali do 21. septembra 1945, ko jim je UNRA dodelila prostor v münchenskih begunskih taboriščih.

Sredi septembra 1945 je pričel g. Šeškar redno maševati za rojake v nekdanji SS-ovi vojašnici München Freimann. Od takrat imajo Slovenci v Münchnu že 70 let neprekinjeno možnost, da se udeležujejo nedeljskega bogoslužja v materinščini.

Slovenski razseljenci pa so potrebovali tudi socialno oskrbo. Zato je poskrbel prof. Vinko Lipovec. Po osvoboditvi iz taborišča se je najprej naselil v Dachavu in učil latinščino na tamkajšnji gimnaziji. Ameriške zasedbene oblasti so med učitelji izvajale lustracijo in prof. Lipovec je začasno poučeval. Po dveh mesecih se je vpisal na univerzo v Münchnu. Tako mu ni bilo treba stanovati v begunskem taborišču. V münchenskem Schwabingu na Agnesstraße 46/II si je najel stanovanje in eno sobo namenil za slovenski socialni in dušnopastirski urad. Versko oskrbo so izvajali duhovniki p. Okorn, p. Korbič in g. Šeškar, ki pa so še vedno morali stanovati v taboriščih.

Prof. Lipovec je pomagal Slovencem pri urejanju dokumentov za preselitev v prekomorske dežele. Hitro se je vključil tudi v novinarsko delo. Sodeloval je pri časniku Jugoslavija. Ker je zagovarjal slovenske interese in ni obsodil Titove zasedbe tržaške pokrajine, se je z uredništvom razšel. Kmalu zatem je pričel izdajati svoj časopis Slovenija. To je bil prvi slovenski list v Münchnu. Izšlo je osem številk. Rojake je seznanjal z dogajanjem v domovini in skušal s kritičnimi analizami buditi narodno ter politično zavest. S svojo pogajalsko spretnostjo je veliko pripomogel, da se je uredil cerkvenopravni položaj slovenskih duhovnikov.

Ameriške zasedbene oblasti niso dovolile, da bi bili nemški škofje odgovorni za dušno pastirstvo tujcev v begunskih taboriščih. Od Vatikana so zahtevali, da neposredno poskrbi za katoliške razseljence. Vatikanska delegacija se je 10. novembra 1945 sporazumela z generalom Eisenhowerjem, da se za 6,5 milijonov razseljenih oseb ustanovi posebna apostolska misija v Kronbergu. Njeno delovanje je bilo omejeno zgolj na versko dejavnost. Začasni odpravnik poslov tega urada je postal p. Ivo Zeiger DJ. V začetku decembra 1945 sta se z njim sestala prof. Lipovec in slovenski duhovniki p. Okorn, p. Korbič in g. Šeškar. Patru Klavdiju Okornu je bilo zaupano predstojništvo dušnega pastirstva za vse Jugoslovane v ameriški zasedbeni coni. Porazdelili so si tudi taborišča za ubežnike. P. Okorn je prevzel nekdanjo vojašnico SS v Freimannu, p. Beno Korbič Luipoldkasarno in g. Šeškar Germering. Redno pa so obiskovali tudi druga taborišča na Bavarskem. Od 1. januarja 1946 je p. Okorn vodil tudi krstno in poročno matično knjigo. V kapeli Presvetega Srca Jezusovega v infaterijski vojašnici, kjer se je odvijalo slovensko bogoslužje, je bilo v letu 1946 35 krstov in 29 porok, v letu 1947 24 krstov, v letu 1948 pa 10 krstov. Materialno je delovanje slovenskega dušnopastirskega in socialnega urada podpiral Vatikan preko svojega odposlanca, ameriškega nadškofa dr. Aloisa Müncha.

P. Beno Korbič je pri svojem obisku v taborišču Penzberg odkril nekdanjo uspešno slovensko podjetnico gospo Marijo Schiffrer. Ponudil ji je delo v slovenskem socialnem centru, saj je brezhibno obvladala nemščino. Tri leta je kot socialna delavka slovenskim izseljencem pomagala s prevodi in dopisi, da so prišli do ustreznih dokumentov, ki so jim omogočali izselitev v ZDA, Kanado, Avstralijo, Argentino in druge dežele. Vsak izseljenec je med drugim potreboval tudi nravstveno priporočilo o moralnem in religioznem življenju od pristojnega nacionalnega dušnega pastirja. 1949 se je tudi sama izselila v ZDA, kjer se je Clevelandu poročila s prof. Lipovcem.

Ker se je število Slovencev v begunskih taboriščih zmanjšalo, sta si p. Okorn in p. Korbič poiskala druge pastoralne izzive. Preselila sta se v ZDA v frančiškanski samostan Lemont. P. Okorn novembra 1947, p. Korbič pa decembra 1949.

G. Šeškar je od avgusta 1946 do srede decembra 1947 dušnopastirsko oskrboval rojake v taborišču Mattenberg pri Kasslu. Po odhodu p. Okorna je bil namesto njega iz Vatikana imenovan za dušnega nadpastirja. Vrnil se je v München in se naselil na Agnesstraße 46/II ter prevzel odgovornost za vse slovenske razseljence v ameriški zasedbeni coni. Za Slovence je redno maševal v kapeli infanterijske vojašnice v Münchnu in v Höhnkasarni v Landshutu. Tam je občasno pridigal tudi v hrvaščini. Na gimnaziji in v ljudski šoli je poučeval verouk. Od 1948 je bil hkrati tudi hišni duhovnik in spovednik pri mallersdorfskih sestrah, ki so vodile vrtec in zavetišče na Georgenstraße v Schwabingu. To službo je opravljal več kot petdeset let, dokler ni obnemogel.

Leta 1951 je g. Šeškar pridobil za potrebe slovenskega dušnopastirstva večje prostore na Zieblandstraße 32/II. V Zahodni Nemčiji je tedaj živelo v taboriščih še okoli 2.500 Slovencev, od tega na območju münchenske škofije 312, ki pa so bili zelo razpršeni. V adventnem in postnem času je obiskoval ter spovedoval še rojake v taboriščih v Stuttgartu, Unterjettingenu, Böblingenu, Vördu pri Hagnu, Mendenu, Iserlohnu, Hannovru, Seedorfu pri Stade, Hamburgu, Flensburgu, Meierwicku, Göttingenu, Kasslu, Eschwege, Nürnbergu, Ambergu, Kauferingu in Gautingu. Po letu 1952 so ta taborišča postopoma ukinjali, ker se je status razseljencev polagoma uredil. V severni Nemčiji mu je pomagal g. Peter Roblek, ki je bil kaplan na nemški fari v Kallu (Eifel), škofija Aachen. 1958 je g. Šeškarja obiskal škof Rožman in se mu zahvalil za njegovo požrtvovalno dušnopastirsko delo.

Med leti 1953 in 1960 je v Zahodno Nemčijo ilegalno pribežalo okoli 4.000 Slovencev. Večina se jih je naselila med Aachnom in Münstrom, a okoli 1.000 je našlo zatočišče v Baden-Würtembergu in na Bavarskem. To so bili mladi ljudje do 30. leta. Njihov status ni bil urejen, bili so brez stanovanja, brez priznanih poklicnih kvalifikacij, brez znanja jezika. Škof Rožman je takoj reagiral. Naprosil je slovenske duhovnike v tujini, da bi poskrbeli za svoje rojake v ZRN. V Porurje sta prišla dr. Janez Zdešar (1958), in Ciril Turk (1959), v Stuttgart pa dr. Franc Felc (1960).

Leta 1960 se je dr. Zdešar preselil iz Oberhausna v München in od g. Šeškarja, ki je zdravstveno zaradi svoje invalidnosti zelo opešal, prevzel odgovornost za slovensko dušno pastirstvo na Bavarskem in v vsej ZRN. Fuldanska škofovska konferenca ga je imenovala za slovenskega dušnega nadpastirja. Svoje prostore je imel sprva na Zieblandstraße 32/II, pozneje pa se je preselil na Schubertstraße 2/I. Dr. Zdešar je, razen v Münchnu, uvedel še redne slovenske maše v Ingolstadtu, Augsburgu, Waldkraiburgu in taborišču za tujce v Zirndorfu. Pridno je zbiral slovenske naslove in obiskoval priseljence. Hrabril jih je, tolmačil, urejal njihove dokumente in jih podpiral pri iskanju zaposlitve ter stanovanja. Organiziral je tudi prva romanja v Altötting, ljudski misijon (1965) in številne družabne prireditve. To je bila priložnost, da se slovenski zdomci in zdomke med seboj spoznajo. Med mladimi je razširjal brošuro Pojdiva skupaj, ki jim je pomagala, da so se pripravili na krščanski zakon. Samo v letu 1965 je bilo 81 porok in 53 krstov.

1966 je prevzel münchensko župnijo dr. Branko Rozman, dr. Zdešar pa se je izključno posvetil delegatskim opravilom. Nekdanji bogoslovni učitelj pastoralke dr. Rozman se je z velikim elanom lotil svoje nove naloge. To je bilo prelomno obdobje po II. vatikanskem koncilu. Zavedal se je, da mora v župnijsko delo bolj intenzivno vključiti laike. Ustanovil je župnijski svet. Člane je izbral med najbolj aktivnimi farani. Praviloma se je odločal za zgledne zakonske pare, ker je menil, da imajo ti največ izkušenj, kako se gradi trdno občestvo.

Slovenske maše so bile v Münchnu vsako nedeljo. Sprva v Asamkirche in kasneje, ko je ta postala pretesna, v Hl. Geist na Viktualienmarktu. Redne maše so bile še v Augsburgu, Ingolstadtu, Waldkraiburgu, Zirndorfu pri Nürnbergu ter v večjih presledkih še v Rosenheimu, Kemptenu , Landshutu, Lindauu, Neu-Ulmu, Pforten-Steinachu, Weilheimu, Traunreutu in Freilassingu. Družabnost so gojili na pustovanjih, vinski trgatvi, miklavževanju, božičnici in izletih, ki so jih organizirali večkrat v letu. Kot pesnik in literat je imel dr. Rozman velik posluh za kulturo. Organiziral je dramsko skupino, prirejal številna predavanja, debatne ure in kulturne večere. Ustanovil je tudi župnijski pevski zbor, ki je lepšal liturgijo in gojil slovensko pesem.

Največ energije pa je posvetil reviji Naša luč. Pisal in oblikoval jo je 26 let. Zanj to ni bil le verski, marveč katoliški časopis. Bralca naj ne bi formiral samo o krščanski veri, ampak tudi o jasnem katoliškem pogledu na sodobna družbena vprašanja. Od spočetja do smrti. Trn v peti sta mu bila zločinski komunizem in relativizem vrednost. S svojo kleno slovenščino in jasnim uredniškim programom je ustvaril zelo berljiv list, ki je kmalu dosegel naklado čez 10.000 izvodov in našel pot skorajda do vsakega demokratično mislečega zdomca.

Dr. Rozman se je pri vodenju župnije rad opiral na svoje sodelavce. V pastorali pa so mu pomagali kaplani: Valentin Vrečar (1971 – 1973), Martin Mlakar (1974 – 1978) in Marjan Bečan (1978 – 1992). Socialno delo sta prevzeli s. Marjana Korber (1969 – 1987) in prof. Kristina Mlakar (1987 – 2000). V administrativnih opravilih sta ga podpirali Niki Sodja in s. Karmen Balgač (1980 – 1987).

Po argentinskem vzoru je ustanovil tudi Sobotno slovensko šolo, ki je z rednim poukom pričela v šolskem letu 1973/74. Leto poprej je s. Marjana pričela z vrtcem. Starši so bili tako navdušeni, da so zaprosili župnika, naj omogoči otrokom pouk brez komunistične indoktrinacije, ki je bila sestavni del učnega programa dopolnilnega pouka na bavarskih šolah. Dr. Rozman je napisal učne pole za vse razredne stopnje do devetega razreda. Šolarji so se urili v slovenščini, pri domoznastvu so spoznavali deželo svojih staršev in poglabljali svojo vero pri verouku. Vsako leto so pripravili predstavo za materinski dan. Na sporedu so bile recitacije, glasbeni nastopi ali igrice. Župnijsko sobotno slovensko šolo je med Rozmanovim župnikovanjem obiskovalo čez 250 učencev. V šolskem letu 1988/89 celo 74 hkrati.

Dr. Zdešar in dr. Rozman pa sta bila tudi magnet za slovenske intelektualce. Prijateljevala sta z znanim slovenskim založnikom ddr. Trofenikom, ki je v Münchnu izdal ponatise za slovensko kulturo izredno pomembnih del kot so Dalmatinova Bibilija, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, Trubarjeva Cerkovna ordninga itd. K njima v goste so prihajali pisatelji (Pavle Zidar), pesniki (Edvard Kocbek), profesorji (Anton Terstenjak, Štefan Steiner) in škof Lenič.

Dr. Zdešar je pripravil na Schubertstraße 2 zgodovinski sestanek, med odposlancem škofa Pogačnika, škofom Leničem, in takratnim generalnim vikarjem švicarske škofije v Churu in glavnim tajnikom tedanje Evropske škofovske konference dr. Alojzijem Šuštarjem. Na prošnjo Cerkve na Slovenskem se je dr. Šuštar odrekel evropski karieri in se vrnil v domovino, kjer je dosegel, da je postal božič spet dela prost dan in močno pripomogel, da so priznali mladi slovenski državi mednarodno samostojnost.

Najbolj presunljiv pa je bil nedvomno obisk Edvarda Kocbeka. Nekdanji voditelj krščanskih socialistov, minister v jugoslovanski vladi in disident se je sestal z bivšima domobrancema. Temeljito so prevetrili medvojna in povojna stališča ene in druge strani. Disputo je zaključil Kocbek s prošnjo: »Kajne fanta, da mi odpustita?« Tako odprtih pogovorov domovina še do današnjega dne ne zmore.

Leta 1987 je slovenska župnija dobila nove prostore na Liebistraße 10. To je bil prelomen dogodek. Pridobili so tri svetle učilnice, prostor za vrtec, župnijsko dvorano in hišno kapelo. S pomičnimi stenami se dajo prostori vedno prilagoditi različnim potrebam.

1992. se je dr. Rozman upokojil in nasledil ga je njegov kaplan Marjan Bečan. Število župljanov je v tem času občutno upadlo. Mnogi so se upokojili in vrnili v domovino. Mlade iz druge in tretje generacije pa so se iz študijskih, službenih in osebnih razlogov razselili. Če je bilo v šestdesetih letih 7.000 faranov, je sedaj število padlo na 2.500. Obisk pri nedeljskih mašah se je skrčil, tudi župnijske aktivnosti so se morale prilagoditi novim razmeram. Zmanjšalo se je število šolarjev, pevcev in obiskovalcev naših prireditev. Še vedno pa organizirajo srečanja zakoncev ter mladine, izlete, romanja ter duhovne obnove v adventu in postnem času. G. Bečan je svoje sile usmeril zlasti k bolnikom, ostarelim in osamljenim. Rad jih je obiskoval, tolažil in hrabril.

1997. je prišel v münchensko faro delegat msgr. Janez Pucelj. Kot duhovni pomočnik je najprej dvanajst let pomagal župniku g. Bečanu ter urejal Našo Luč. Leta 2009 sta duhovnika zamenjala vlogi. G. Bečan se je upokojil, msgr. Pucelj pa je prevzel župnijo in jo vodi še danes. V administrativnih zadevah so jima pomagale tajnice Mojca Glogovčan, Barbara Poderžaj, Barbara Alič, ta čas pa Katarina Podgoršek in Christiana Gotthardt.

V zadnjem obdobju se slovenska fara vedno bolj vključuje v nemške pastoralne aktivnosti. Sodelujejo na križevem potu narodov, pri telovski procesiji in praznovanju sv. Benna, ki je zaščitnik mesta München. Narodne noše, pesem in ples so zunanji razpoznavni znak slovenske kulture. V nadškofijskem svetu jih zastopa predsednica župnijskega sveta dr. Gabrijela Gerber – Zupan, ki predseduje odboru za tujce.

Od leta 2010 zaznavajo nov val številnega priseljevanja iz Slovenije. Prišlo je skoraj 800 ljudi. Večinoma so to mladi ljudje z visoko kvalificiranimi poklici: zdravniki, farmacevti, inženirji, medicinske sestre, elektrotehniki, informatiki ... Ti običajno ne najdejo takoj stika s slovensko skupnostjo. To je pastoralni izziv tega časa in prihodnosti župnije.