Apostolsko potovanje papeža Frančiška v Armenijo

24.6.2016 Armenija Ekumenizem, Papež Frančišek
Papež Frančišek in katolikos vseh Armencev Karekin II. med sveto mašo v baziliki sv. Petra ob 100-letnici pokola poldrugega milijona Armencev - Foto RV Papež Frančišek in katolikos vseh Armencev Karekin II. med sveto mašo v baziliki sv. Petra ob 100-letnici pokola poldrugega milijona Armencev - Foto RV

Papež Frančišek je od 24. do 26. junija na apostolskem potovanju v Armeniji.

V petek, 24. junija 2016 je v predsedniški palači v Erevanu potekal vljudnostni obisk pri armenskem predsedniku Seržu Sarkasjanu. Ob 18.30 po krajevnem času pa se je papež srečal s predstavniki oblasti, civilne družbe in z diplomatskim zborom. Izrazil je svoje veliko veselje, da se lahko »dotakne zemlje te ljube armenske dežele, ki je pogumno pričevala o svoji veri, ki je veliko trpela, a se je vedno ponovno rodila«, kot je dejal v začetku svojega govora približno 240 zbranim na srečanju.

Spomnil je na lansko slovesnost v Vatikanu, ki je potekala ob spominu na stoletnico Metz Yeghérna, »velikega zla«, ki je zajelo armenski narod in povzročilo smrt ogromnega števila oseb. Dogodka so se  takrat poleg predsednika Sarkasjana udeležili tudi patriarh Karekin II., katolikos Aram I. in patriarh Nerses Bedros XIX. Kot je dejal Frančišek, je ta tragedija »začela žalosten seznam strašnih katastrof prejšnjega stoletja, omogočila je  nesmiselne rasne, ideološke ali verske utemeljitve, ki so zamračile razum krvnikov vse do točke, da so v naprej določili uničenje celotnih narodov«.

Papež je želel počastiti armenski narod, ki je v najbolj tragičnih trenutkih svoje zgodovine »v Kristusovem križu in vstajenju vedno našel moč, da se je ponovno dvignil in se ponovno z dostojanstvom podal na pot«. Vse to dokazuje, kako globoke so korenine krščanske vere in kakšen je njen neskončen zaklad tolažbe in upanja. Ob nesrečnih izidih, h katerim so v prejšnjem stoletju vodili sovraštvo, predsodek in pretirana želja po oblasti, je sveti oče izrazil željo, da »bi človeštvo znalo potegniti nauk iz teh tragičnih izkušenj in delovati z odgovornostjo in modrostjo, da bi preprečili nevarnost ponovnega padca v te grozote«. Zato naj se s strani vseh pomnožijo prizadevanja, da »bi v mednarodnih sporih vedno prevladali dialog, stalno in pristno iskanje miru, sodelovanje med državami in vztrajno zavzemanje mednarodnih organizmov za vzpostavitev ozračja ustreznega zaupanja za dosego trajnih sporazumov«.

Katoliška Cerkev želi aktivno sodelovati z vsemi tistimi, ki sta jim pri srcu civiliziranost in spoštovanje pravic človeške osebe, da bi tako v svetu prevladale duhovne vrednote in bi se razkrinkalo tiste, ki kazijo vrednost in lepoto. Po Frančiškovem prepričanju je zato ključnega pomena, da »vsi tisti, ki izpovedujejo svojo vero v Boga, združijo svoje moči in izolirajo vsakogar, ki se poslužuje vere za izpolnjevanje načrtov o vojni, nadvladovanju in nasilnem preganjanju ter instrumentalizira in manimulira s svetim imenom Boga«.

Papež Frančišek je opozoril na diskriminacijo kristjanov: »Danes so še posebej kristjani, enako in morda še bolj kakor v času prvih mučencev, na nekaterih krajih diskriminirani in preganjani samo zaradi tega, ker izpovedujejo svojo vero, medtem ko za preveč konfliktov na različnih območjih sveta še vedno ni pozitivnih rešitev, povzročajo žalovanja, uničenja in prisilne migracije celotne populacije.« Zato je nujno, da se odgovorni s pogumom in brez obotavljanja lotijo iniciativ, ki bodo končale to trpljenje, in za svoje glavne cilje postavijo prizadevanje za mir, zaščito in sprejemanje tistih, ki so tarče agresivnosti in preganjanj, pospeševanje pravičnosti in trajnostnega razvoja. »Armenski narod je te situacije doživel v prvi osebi,« je dejal papež. »Pozna trpljenje in bolečino, pozna preganjanje; v svojem spominu ne ohranja le ran preteklosti, ampak tudi duh, ki mu je omogočil, da je začel vedno znova. V tem smislu ga opogumljam, naj njegov dragoceni prispevek k mednarodni skupnosti ne manjka.«

V nadaljevanju govora je sveti oče spomnil tudi na 25. obletnico samostojnosti Armenije, ki je priložnost za obuditev spomina na dosežene cilje in za zastavitev novih. Praznovanja bodo še pomembnejša, če bodo za vse Armence, v domovini in v diaspori, postala poseben trenutek, ko bodo lahko zbrali in uskladili energije ter jih usmerili v doseganje civilnega, socialnega, pravičnega in vključujočega razvoja države. Gre za stalno preverjanje, da se ne bi zmanjšala moralna imperativa o enaki pravičnosti za vse in o solidarnosti do šibkih. Papež Frančišek je izpostavil, da je zgodovina Armenije povezana z njeno krščansko identiteto, varovano skozi stoletja: »Ta identiteta je daleč od tega, da bi ovirala zdravo laičnost države, ampak jo prej zahteva in goji, ko podpira dejavno državljanstvo vseh članov družbe, versko svobodo in spoštovanje manjšin. Povezanost vseh Armencev in večje zavzemanje za določitev koristnih poti za preseganje napetosti z nekaterimi sosednjimi državami, bosta pomagala k lažji realizaciji teh pomembnih ciljev ter za Armenijo odprla dobo pravega novega rojstva.«

Katoliška Cerkev je s svoje strani vesela, da lahko ponudi svoj prispevek k družbeni rasti, predvsem s svojo skrbjo za najšibkejše in najrevnejše, z delovanjem na zdravstvenem in izobraževalnem področju, predvsem pa na karitativnem, o čemer pričujejo bolnišnica Redemptoris Mater v Ashotsku, izobraževalne ustanove v Erevanu, iniciative Karitas Armenije in dejavnosti, ki jih vodijo verske skupnosti, je izpostavil papež in svoj govor sklenil z blagoslovom: »Bog, blagoslovi in varuj Armenijo, deželo, ki je razsvetljena z vero, pogumom mučencev, upanjem, ki je močnejše od vsake bolečine.«


Zgodovina armenske Cerkve

Program papeževega apostolskega potovanja v Armenijo

Obisk spominskega kompleksa Tzitzernakaberd. Papež: Premagati zlo z dobrim


Prav tako v petek, 24. junija 2016, se je po srečanju s predstavniki oblasti, civilne družbe in z diplomatskim zborom papež Frančišek vrnil nazaj v Ečmiadzin. V dvorani apostolske palače se je ob 19.30 po krajevnem času zasebno sestal s katolikosom Karekinom II., zatem pa še pozdravil delegacijo in 45 armenskih apostolskih škofov. V častno knjigo je zapisal naslednje besede: »Z velikim veseljem sem bival tukaj in bil sprejet kot doma na teh svetih in blagoslovljenih krajih. Prisrčno se zahvaljujem in prosim Gospoda, naj blagoslovi Armenijo in našo pot kristjanov proti polnemu občestvu.«

Vir: Radio Vatikan.