Dragi bratje in sestre v posvečenem življenju!

Pišem vam kot naslednik apostola Petra, kateremu je Gospod zaupal nalogo potrjevanja bratov in sester v veri (prim. Lk 22,32), hkrati pa vam pišem tudi kot brat, ki je enako kot vi, posvečen Bogu.

Skupaj se zahvalimo Očetu, ki nas je poklical, da bi hodili za Jezusom v tesni povezanosti z evangelijem in služenjem Cerkvi ter vlil v naša srca Svetega Duha, ki je vir našega veselja in priča božje ljubezni in usmiljenja pred svetom.

Po prošnjah mnogih izmed vas ter Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, sem se odločil, da razglasim leto posvečenega življenja ob petdeseti obletnici Dogmatične konstitucije o Cerkvi (Lumen Gentium), ki v šestem poglavju govori o redovnikih, in Odloka o času primerni prenovi redovniškega življenja (Perfectae Caritatis). To leto se bo začelo 30. novembra 2014 na prvo adventno nedeljo ter se zaključilo z praznikom Gospodovega darovanja – svečnico, 2. februarja 2016.

Po posvetovanju s Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja sem za to leto izbral enake cilje, kot jih je sveti Janez Pavel II. podal Cerkvi ob začetku tretjega tisočletja, ko je na nek način povzel to, kar je že zapisal v posinodalni apostolski spodbudi Posvečeno življenje (Vita consecrata): »Vi nimate le slavne zgodovine, na katero se lahko ozirate in jo pripovedujete, ampak tudi veliko zgodovino, ki jo je treba še zgraditi! Ozrite se v prihodnost, v katero vas usmerja Sveti Duh, da bi tudi z vami še delal velike reči« (110).

 

I. Cilji leta posvečenega življenja

1. Prvi cilj je gledati na preteklost s hvaležnostjo. Vsaka naša ustanova je dedič bogate zgodovine karizme. Na njenem začetku je prisotno delovanje Boga, ki v svojem Duhu, kliče nekatere osebe k tesni hoji za Kristusom, da bi prevedli evangelij v poseben način življenja, da bi razpoznavali znamenja časov z očmi vere in da bi se ustvarjalno odzivali na potrebe Cerkve. Prvotna izkušnja potem dozori in se razvije, vključuje nova geografska in kulturna okolja ter daje rast novim potem za uresničevanje karizme, novim pobudam in izrazom apostolske ljubezni. Kot seme, ki postane drevo, je vsaka ustanova rastla ter raztezala svoje veje.

V tem letu bi bilo za vsako karizmatično družino primerno spomniti se svojih začetkov in zgodovine ter se zahvaliti Bogu, ki Cerkvi podarja raznolikost darov, da jo krasijo in jo napravljajo sposobno za vsako dobro delo (prim. Lumen Gentium, 12).

Zavedanje svoje zgodovine je nepogrešljivo, za ohranjanje žive lastne identitete, za okrepitev edinosti družine in občutek pripadnosti njenih članov. Ne gre za izvajanje arheologije ali gojitev nekoristne nostalgije, ampak smo poklicani na pot po stopinjah preteklih generacij, začenši z ustanovitelji in ustanoviteljicami ter prvimi skupnostmi, da bi segli po prvotnih idealih, vizijah in vrednotah, ki so jih navduševali. Na ta način vidimo, kako je karizma živela skozi leta: ustvarjalnost, ki je vzniknila; težave, ki so se pojavile in konkretni načini za premagovanje le teh. Srečamo lahko tudi primere nedoslednosti, ki je sad človeške krhkosti in morda celo pozabo nekaterih bistvenih vidikov karizme. Vse to je poučno in vzeto kot celota postane poziv k spreobrnjenju. Pripovedovanje svoje zgodovine je slavljenje Boga in zahvala za vse njegove darove.

Na poseben način se zahvaljujemo Bogu za preteklih petdeset let, ki so pretekla od drugega vatikanskega koncila, ki je pomenil »sunek« Sveta Duha na vso Cerkev. Posledično je posvečeno življenje opravilo bogato pot prenove, ki je bilo v vsej svoji svetlobi in sencah, čas milosti, zaznamovan z prisotnostjo Duha.

To leto posvečenega življenja naj bo tudi priložnost za ponižno priznanje naše slabotnosti, polno zaupanja v Boga, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,18), da bi izkusili Gospodovo usmiljeno ljubezen. Naj bo to leto tudi priložnost za zavzeto in veselo pričevanje pred svetom za svetost in vitalnost, ki je prisotna v mnogih poklicanih k hoji za Jezusom v posvečenem življenju.

2. To leto nas tudi vabi, da bi živeli sedanjost z navdušenjem. Hvaležno zavedanje preteklosti nas preko pozornega poslušanja, kaj Duh govori Cerkvam danes, vodi k še bolj zavzetem udejanjanju bistvenih vidikov posvečenega življenja.

Od začetka meništva do današnjih »novih skupnosti« je bila vsaka oblika posvečenega življenja rojena po klica Svetega Duha k hoji za Kristusom, kot jo uči evangelij (prim. Perfectae Caritatis, 2). Za ustanovitelje in ustanoviteljice je bil evangelij absolutno vodilo, vsako drugo vodilo je bilo zgolj izraz evangelija in oblika za življenje evangelija v polnosti. Njihov ideal je bil Kristus, notranje so se ga želeli okleniti, da bi s Pavlom lahko rekli: »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21); zaobljube so imele smisel samo za uresničevanje njihove goreče ljubezni.

V tem letu se moramo vprašati, če in kako se tudi mi pustimo nagovoriti evangeliju, če je le ta res »priročnik« za vsakdanje življenje in za odločitve, ki jih moramo sprejeti. Evangelij je zahteven, vabi nas k resnemu in radikalnemu življenju. Ni ga dovolj le brati (čeprav imata branje in študij še vedno izjemen pomen), ni ga dovolj le premišljevati (kar sicer z veseljem delamo vsak dan); Jezus nas vabi k uresničevanju evangelija, k življenju po njegovih besedah.

Še enkrat se moramo vprašati, če je Jezus res naša prva in edina ljubezen, kot smo se odločili in obljubili z našimi zaobljubami? Samo če je to res, lahko in moramo v resnici in usmiljenju ljubiti vsakega, ki ga srečamo v življenju, ker se bomo ob Jezusu učili kako ljubiti in kaj pomeni ljubezen; znali bomo ljubiti, ker bomo imeli njegovo srce.

Naši ustanovitelji in ustanoviteljice so v sebi začutili sočutje, ki ga imel Jezus do ljudi, ko so bili kot ovce brez pastirja. Kot Jezus, ki je pokazal svoje sočutje, nagovarjal z besedami, ozdravil bolne, dal kruha lačnim, daroval svoje lastno življenje; tako so tudi ustanovitelji in ustanoviteljice bili na različne načine v službi tistih, katerim jih je Duh pošiljal: preko molitvene priprošnje, oznanjevanja evangelija, kateheze, poučevanja, služenja ubogim in bolni… Domišljija ljubezni ni poznala omejitev in je našla neštete poti za prinašanje novosti evangelija različnim kulturam in družbenim okoljem.

Leto posvečenega življenja nas vabi k zvestobi poslanstvu, ki nam je zaupano. Ali naše službe, naše delo, naša prisotnost ustreza temu, k čemur je Sveti Duh klical naše ustanovitelje in ali je primerna za današnjo družbo in Cerkev? Je kaj, kar bi morali spremeniti? Ali imamo enako navdušenje do ljudi, da bi z njimi delili njihovo veselje in bolečine ter tako razumeli njihove potrebe in jim znali nuditi naš prispevek? »Enaka velikodušnost in darovanje, ki je vodilo naše ustanovitelje – je nekoč dejal sveti Janez Pavel II. - mora sedaj prevzeti vas, njihovi duhovni otroci, da bi v moči istega Duha, ki jih je navdihnil, ohranili karizme žive, vedno bolj obogatene in prilagojene, brez izgube izvirnega značaja, da bi bile v službi Cerkvi in v polnosti služile Kristusovemu kraljestvu«[1].

Spominjanje svojih korenin odpira še eno obzorje posvečenega življenja. Ustanovitelji in ustanoviteljice so bili prevzeti nad edinostjo apostolov ob Kristusu in nad občestvom, ki je zaznamovalo prvo skupnost v Jeruzalemu. Ob ustanavljanju svojih skupnosti je vsak izmed njih želel posnemati te načine evangeljskega življenja, da bi se enega srca in enega duha veselili v Gospodovi navzočnosti (prim. Perfectae Caritatis, 15).

Živeti sedanjost z navdušenjem pomeni postajati »strokovnjaki za skupnost«, »priče in arhitekti načrta občestva, ki je po božji zamisli vrhunec človeštva«[2]. V družbi nasprotij in težavnega sožitja različnih kultur, nasprotovanja najbolj slabotnim, v družbi neenakosti smo poklicani, da ponudimo konkreten model skupnosti, ki zaradi priznavanja dostojanstva vsake osebe in delitve dobrin, katerih smo le nositelji, omogoča živeti bratsko odnose.

Bodite torej možje in žene občestva! Imejte pogum biti prisotni tam, kjer so razlike in spori ter bodite zanesljiv znak prisotnosti Duha, ki v srca vliva navdušenje, da bi bili vsi eno (prim. Jn 17,21). Živite mistiko srečanja: »zmožnost slišati, poslušati druge ljudi. Zmožnost skupaj iskati pot in način«[3]. Pustite se razsvetlili odnosu ljubezni, ki prešinja tri božje osebe (prim. 1 Jn 4,8) in je vzor vsakega odnosa.

3. Sprejeti prihodnost z upanjem bi bil tretji cilj tega leta. Poznamo težave, ki jih posvečeno življenje srečuje v različnih oblikah: zmanjševanje števila poklicev in staranje, predvsem v zahodnem svetu, ekonomski problemi kot posledica svetovne ekonomske krize, izzivi mednarodnosti in globalizacije, nevarnosti relativizma, marginalizacije in družbene nepomembnosti… Prav v teh negotovostih, ki jih delimo s mnogimi našimi sodobniki, se mora udejanjati naše upanje, ki je sad vere v Gospoda zgodovine, ki nam ponavlja: »Nikar se ne boj … saj sem jaz s teboj« (Jer 1,8).

To upanje ni utemeljeno na statistiki ali storilnosti, ampak na Njem v katerega smo položili svoje upanje (prim. 2 Tim 1,12) in kateremu »nič ni nemogoče« (Lk 1,37). To je upanje, ki ne razočara in ki omogoča posvečenemu življenju pisati veliko zgodovino še naprej. To upanje moramo vedno iskati, zavedajoč se, da nas Sveti Duh potiska naprej, da bi nadaljeval z delom velikih stvari po nas.

Ne vdajte se skušnjavam številk in uspešnosti, še manj pa tistim, da bi zaupali v svoje moči. Pozorno opazuje obzorja vašega življenja in sedanjega trenutka v čuječem bdenju. Skupaj z Benediktom XVI. vam ponavljam: »Ne pridružite se prerokom, ki oznanjajo konec in nesmisel posvečenega življenja v Cerkvi v današnjem času. Rajši oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, nadenite si orožje luči – kot je spodbuja sveti Pavel (prim. Rim 13,11-14) -  in ostanite čuječi in budni«[4]. Nadaljujmo in vedno znova začnimo našo pot z zaupanjem v Gospoda.

Obračam se predvsem na vas, mladi. Ste sedanjost, ker že aktivno živite v srcu vaših ustanov, ponujate svojo svežino in darežljivost vaše izbire. Hkrati ste prihodnost, ker boste poklicani v svoje roke vzeti vodstvene vloge v življenju, formaciji, služenju in poslanstvu vaših skupnosti. To leto vas želim videti v dialogu z generacijo, ki je že pred vami. V bratskem občestvu boste obogateni z njihovimi izkušnjami in modrostjo, obenem pa boste lahko navdihnili njih z vašim zagonom in svežino, da bi ponovno odkrili prvotni ideal. Tako boste lahko skupaj odkrivali nove načine življenja po evangeliju in se boste lahko uspešno odzivali na potrebe po pričevanju in oznanjevanju.

Vesel sem tudi, da boste imeli to leto priložnost srečati druge mlade redovnike in redovnice iz različnih ustanov. Taka srečanja naj postanejo ustaljene poti do občestva, medsebojne podpore in edinosti.

 

II. Pričakovanja za leto posvečenega življenja

Kaj posebnega pričakujem od tega leta milosti za posvečeno življenje?

1. Da bi bilo res, kar se že rekel enkrat: »Kjer so redovniki, tam je veselje«. Poklicani smo, da okusimo in pokažemo, da je Bog zmožen napolniti naša srca in nas narediti srečne, brez potrebe po iskanju naše sreče drugje; da pristno bratstvo v naših skupnostih daje rast našemu veselju; da nas naše darovanje v službi Cerkvi, družinam, mladim, starejšim, ubogim v polnosti uresničuje kot osebe.

Med nami naj se ne vidi žalostnih obrazov in nezadovoljnih oseb, ker »apostol, ki je žalosten je žalosten apostol«. Kot drugi možje in žene, tudi mi izkušamo težave, temine duha, razočaranja, bolezni, zaton moči zaradi staranja. Prav v tem pa moramo najti »popolno veselje«, se naučiti razpoznavati Kristusovo obličje, ki nam je v vsem postal podoben ter tako čutiti veselje biti podobni Njemu, ki zaradi ljubezni do nas ni stopil s križa.

V družbi, ki razkazuje kult uspešnosti, pretirano skrb za zdravje in uspeh,  marginalizira uboge ter izključuje »zgube« smo lahko s svojim življenjem priče besedam Svetega Pisma: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10).

Lahko prenesemo na posvečeno življenje, kar sem zapisal v apostolski spodbudi Veselje evangelija (Evangelii Gaudium), ko sem citiral homilijo Benedikta XVI: »Cerkev ne raste zaradi prozelitizma, ampak zaradi privlačnosti« (št. 14). Da, posvečeno življenje ne raste, če organiziramo čudovite programe o poklicanosti, ampak če mladi, ko srečajo nas, začutijo privlačnost, če vidijo može in žene, ki so srečni! Apostolska učinkovitost ni odvisna od naše učinkovitosti in moči. Nasprotno, vaše življenje mora govoriti, življenje v katerem odsevata veselje in lepota življenja po evangeliju in hoje za Kristusom.

Še enkrat vam ponavljam, kar se rekel cerkvenim gibanjem med zadnjim bdenjem pred binkoštmi: »V bistvu je vrednost Cerkve v življenju po evangeliju in pričevanju naše vere. Cerkev je sol zemlje in luč sveta, poklicana je biti kvas božjega kraljestva v družbi in to je najprej z svojim pričevanjem; pričevanjem bratske ljubezni, solidarnosti, deljenja z drugimi« (18. maj 2013).

2. Računam na vas, da  »boste prebudili svet«, ker je razpoznavna lastnost posvečenega življenja prav preroštvo. Kot sem rekel vrhovnim redovnim predstojnikom: »evangeljska radikalnost ni samo za redovnike: je zahteva za vse. Res pa je, da redovniki hodijo za Kristusom na svojevrsten način, kot preroki«. To je prioriteta, ki je danes potrebna: »biti preroki, ki pričujejo s tem, da živijo, kot je Jezus živel na zemlji … Redovnik ne sme nikoli opustiti preroštva« (29. novembra 2013).

Prerok od Boga prejme sposobnost pozorno opazovati zgodovino in čas v katerem živi ter razlagati dogajanje; je kot straža, ki bdi preko noči in ve, kdaj pride zarja (prim. Iz 21,11-12). Pozna Boga in pozna ljudi, svoje brate in sestre. Sposoben je razločevati ter prepoznati zlo greha in krivice, ker je svoboden in ni vezan na nikogar, razen na Boga, nima drugih interesov, kakor božjih. Prerok stoji na strani ubogih in nemočnih, ker ve, da je tudi Bog na njihovi strani.

Računam na vas, da ne živite v utopijah, marveč da znate ustvarjati »alternativna okolja«, kjer se živi po evangeljski logiki daru, bratstva, sprejemanja drugačnosti, vzajemne ljubezni. Samostani, skupnosti, domovi duhovnosti, hiše za sprejem ljudi v različnih potrebah, šole, bolnišnice, družinski centri in vsi ostali kraji, kjer sta se ljubezen in ustvarjalnost rojevala iz karizem in se še rojevata, morajo še bolj postajati kvas za evangeljsko navdihnjeno družbo, za »mesto na gori«, ki priča za resnico in moč Jezusovih besed.

Včasih, kot Elija in Jona, čutite skušnjavo, da bi pobegnili in zapustili preroško nalogo, ker je preveč zahtevna, utrujajoča, brezplodna. Vendar pa prerok ve, da ni nikoli sam. Kot je Jeremiju, tako Bog tudi nam zagotavlja: »Nikar se ne boj … saj sem jaz s teboj, da te rešujem« (Jer 1,8).

3. Redovniki in redovnice, kot tudi vse druge posvečenega osebe, so poklicani biti »strokovnjaki za občestvo«. Upam, da »občestvena duhovnost«, ki jo je nakazal sveti Janez Pavel II., postane resničnost in da boste vi v prvih vrstah sprejeli »velik izziv, ki je pred nami« v tem novem tisočletju: »iz Cerkve narediti šolo občestvenosti«[5]. Prepričan sem, da se boste v tem letu zavzeto trudili, da bo ideal bratstva, za katerega so si prizadevali ustanovitelji in ustanoviteljice, razširjal povsod, kot koncentrični krogi.

Občestvo se živi najprej in predvsem v posameznih skupnostih ustanove. V tem oziru vas vabim, da ponovno preberete moje pogoste prispevke o tem, kako kriticizem, opravljanje, zavist, ljubosumje, sovraštvo nimajo pravice prebivati v naših hišah. S to predpostavko se pred nami odpre skoraj neskončna pot ljubezni, ki vključuje medsebojno sprejemanje in skrb, udejanjanje skupnosti materialnih in duhovnih dobrin, bratsko opominjanje, spoštovanje slabotnih… To je »mistika skupnega življenja«, ki iz našega življenja dela »sveto romanje«[6]. Moramo se vprašati tudi o našem odnosu do oseb iz drugačnih kultur, ko naše skupnosti pospešeno postajajo mednarodne. Kako lahko vsakemu članu omogočim, da svobodno pove kaj misli, da je sprejet z njegovimi ali njenimi svojevrstnimi darovi, da postane polno soodgovoren?

Pričakujem tudi rast občestva med člani različnih ustanov. Ali ne bi bilo lahko to leto priložnost, da pogumno prestopimo meje med našimi ustanovami, da bi na lokalnem in globalnem nivoju delali skupaj; skupni projekti formacije, evangelizacije, družbenih pobud? Na ta način lahko vaše preroško pričevanje naredite bolj učinkovito. Občestvo in srečanje med različnimi karizmami in poklicanostmi je pot upanja. Nihče ne prispeva k prihodnosti, kadar je izoliran ali ko se trudi sam, temveč le s prepoznavanjem sebe v resničnem občestvu z drugimi. To občestvo se vedno odpira srečanju, dialogu, poslušanju, vzajemni pomoči in nas varuje pred boleznijo samozadostnosti.

Posvečeno življenje je poklicano tudi k prizadevanju za iskreno sodelovanje z vsemi poklicanostmi v Cerkvi, od duhovnikov do laikov, da bi tako »razvijali duhovnost občestva najprej v svoji notranjosti, potem v sami cerkveni skupnosti in končno tudi onkraj svojih meja«[7].

4. Od vas pričakujem tudi, kar sem prosil tudi vse člane Cerkve: iziti iz sebe ter se odpraviti na eksistencialne obrobja. »Pojdite po vsem svetu« so bile zadnje besede, ki jih je Jezus namenil svojim in ki jih namenja še danes vsem nam (prim. Mr 16,15). Celotno človeštvo nas pričakuje: osebe, ki so izgubil vsako upanje, družine v težavah, zapuščeni otroci, mladi brez prihodnosti, bolni in zapuščeni starejši, bogati polni dobrin a prazni v srcu, možje in žene, ki iščejo smisel življenja in so lačni božjega…

Ne zapirajte se sami vase, ne pustite se zadušiti malim sporom v hišah, ne ostanite zaporniki vaših problemov. Le te se razrešijo, če greste ven in pomagate drugim reševati njihove probleme in oznanjate veselo novico. Našli boste življenje, če boste podarili življenje; upanje, če boste podarjali upanje; ljubezen, če boste ljubili.

Od vas pričakujem konkretna dejanja sprejemanja beguncev, bližine ubogim, ustvarjalnosti pri katehezi, oznanjevanju evangelija in učenju molitve. Posledično upam, da se bodo poenostavile strukture, ponovno uporabile velike zgradbe za dejavnosti, ki bolj ustrezajo potrebam evangelizacije in dobrodelnosti ter da se bodo dejavnosti bolj prilagodile novim potrebam.

5. Pričakujem, da se vsak način posvečenega življenja vpraša o tem, kaj Bog in človeštvo danes od njega pričakuje.

Samostani in kontemplativno usmerjene skupine bi se lahko srečevale med seboj oz. se povezovale na različne načine v izmenjavi izkušenj molitvenega življenje, kako rasti v občestvu z vso Cerkvijo, kako podpirati preganjane kristjane, kako sprejemati in spremljati iskalce poglobljene duhovnosti ali tiste, ki imajo potrebe po materialni in duhovni podpori.

Enako bi lahko naredile karitativne ustanove in tiste, ki se posvečajo poučevanju, kulturnemu napredku, oznanjevanju evangelija ali opravljajo posebno pastoralno delo. Enako velja za svetne ustanove, katerih člani so navzoči v vseh družbenih strukturah. Domišljija Svetega Duha je iznašla tako različne načine življenja in dejavnosti, da jih ne moremo zlahka kategorizirati ali razporediti v vnaprej izdelane sheme. Zatorej ne morem omeniti vsake karizmatične oblike posebej. Nihče se tekom tega leta ne sme čutiti izvzetega iz preverjanja svoje navzočnosti v življenju Cerkve in svojega načina odgovarjanja na vedno nove zahteve, ki se, kot krik ubogih pojavljajo pred nami.

Samo s to pozornostjo na potrebe sveta in v poslušnosti nagovorom Svetega Duha, se bo to leto posvečenega življenja preobrazilo v pristen kairos, božji čas, poln milosti in preobraženja.

 

III. Obzorja leta posvečenega življenja

1. S tem pismom se ne želim obrniti le na posvečene osebe, marveč tudi na laike, ki z njimi delijo enake ideale, duha in poslanstvo. Nekatere redovne ustanove imajo pri tem dolgo tradicijo, medtem ko je izkušnja drugih krajša. Prav okrog vsake redovne družine, kot tudi družb apostolskega življenja in svetnih ustanov, je prisotna večja družina, »karizmatična družina«, ki vsebuje več ustanov, ki se prepoznajo v enaki karizmi. V njej se predvsem kristjani laiki čutijo poklicane, da prav kot laiki deležijo na isti karizmatični resničnosti.

Opogumljam tudi vas, laiki, da živite to leto posvečenega življenja kot milost, ki vam lahko da zavedanje hvaležnosti za prejeti dar. Leto obhajajte z vso »družino«, da bi skupaj rastli in odgovarjali na klic Svetega Duha v današnji družbi. Ob nekaterih priložnostih, ko se posvečeni različnih ustanov srečujejo med seboj, bodite prisotni tudi vi, kot izraz edinosti božjega daru. Tako boste spoznali izkušnje drugih karizmatičnih družin, drugih laiških gibanj, kar vas bo vzajemno obogatilo in podprlo.

2. Leto posvečenega življenja pa se ne tiče samo posvečenih oseb, marveč celotne Cerkve. Obračam se na vse krščansko ljudstvo, da bi se vedno bolj zavedali daru, ki je v prisotnosti tolikih posvečenih kot dedičev velikih svetnikov, ki so pisali zgodovino krščanstva. Kaj bi bila Cerkev brez svetega Benedikta in svetega Bazilija, svetega Avguština in svetega Bernarda, brez svetega Frančiška in svetega Dominika, svetega Ignacija Lojolskega in svete Terezije Avilske, brez svete Angele Merici in svetega Vincencija Pavelskega. Seznam bi lahko bil skoraj neskončen, vse do svetega Janeza Boska in blažene Terezije iz Kalkute. Kot je poudaril blaženi Pavel VI.: »Brez tega konkretnega znamenja bi bila nevarnost, da bi se ljubezen, ki prešinja vso Cerkev, ohladila; evangeljski paradoks odrešenja bi se stopil; »sol« vere bi se razredčila v svetu, ki je v fazi sekularizacije« (Evangelica Testificatio, 3).

Vabim torej vse krščanske skupnosti, da bi to leto živele predvsem v zahvaljevanju Gospodu in spominjanju milosti darov, ki smo jih prejeli in jih še vedno prejemamo po svetosti ustanoviteljev in ustanoviteljic ter po zvestobi mnogih posvečenih v različnih karizmah. Vse vas vabim, da se zbirate okrog posvečenih oseb, se veselite z njimi, delite z njimi njihove težave, sodelujete z njimi, kolikor je mogoče, za napredek njihovega služenja in dejavnosti, ki je v bistvu delo celotne Cerkve. Dajte jim čutiti vašo naklonjenost in toplino vsega krščanskega ljudstva.

Hvalim Gospoda za srečno naključje sočasnosti leta posvečenega življenja in sinode o družini. Družina in posvečeno življenje sta poklicanosti, ki sta nosilki bogastva in milosti za vse, prostora počlovečenja z uresničevanjem živih odnosov, kraja evangelizacije ter lahko pomagata drug drugemu.

3. S tem svojim pismom se želim obrniti tudi na posvečene osebe ter člane bratstev in skupnosti, ki pripadajo Cerkvam drugih tradicij, kot je katoliška. Meništvo je dediščina nedeljene Cerkve, še vedno živo tako v pravoslavnih Cerkvah kot v Katoliški Cerkvi. Meniška tradicija in tudi druge kasnejše izkušnje iz časov, v katerih je bila zahodna Cerkev še združena, je navdihnila vzporedne pobude v cerkvenih skupnosti reformatorjev, ki nadaljevali s porajanjem nadaljnjih izrazov bratskih skupnosti in služenja.

Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja je pripravila številne pobude za srečanja članov drugih Cerkva ter izkušenj posvečenega življenja in bratstva različnih Cerkva. Toplo spodbujam ta srečanja, da bi rastlo medsebojno poznavanje, spoštovanje, vzajemno sodelovanje ter bi tako ekumenizem posvečenega življenja bil v pomoč velikemu potovanju proti edinosti vseh Cerkva.

4. Ne moremo pozabiti, da je pojav meništva in drugih oblik verskega bratstva prisoten v vseh velikih religijah. Obstajajo izkušnje, tudi že dalj časa trajajoče, med-meniškega dialoga med Katoliško Cerkvijo in nekaterimi velikimi religioznimi tradicijami. Upam, da bo leto posvečenega življenja priložnost za ovrednotenje prehojene poti, za senzibilizacijo posvečenih oseb na tem področju, za iskanje nadaljnjih korakov proti večjemu medsebojnemu poznavanju in sodelovanju na mnogih kulturnih področjih v službi človeškemu življenju.

Potovati skupaj je vedno obogatitev in lahko odpre nove poti za medosebne in medkulturne odnose, ki se v tem obdobju zdijo tako zahtevni.

5. Na koncu se na poseben način obračam na moje brate v škofovstvu. Naj bo to leto priložnost, da prisrčno in z veseljem sprejmete posvečene osebe kot duhovni blagor, ki prispeva k dobremu vsemu Kristusovemu telesu (prim. Lumen Gentium, 43), ne zgolj redovnim družinam. »Posvečeno življenje je dar Cerkvi, se rodi v Cerkvi, raste v Cerkvi in je vso naravnano na Cerkev«[8]. Prav zato, posebno kot dar Cerkvi, posvečeno življenje ni osamljena oz. obrobna resničnost, temveč notranje pripada k Cerkvi, je v samem srcu Cerkve kot odločilen element njenega poslanstva. Izraža notranjo naravo krščanske poklicanosti in hrepenenja celotne Cerkve, Neveste, po združenju z edinim Ženinom; torej posvečeno življenje »pripada … neomajno k njenemu življenju in svetosti«(ibid., 44).

V tej luči vas, pastirji krajevnih Cerkva, vabim k posebni skrbi za spodbujanje vaših redovnih skupnosti in različnih karizem, naj bodo starejše ali novejše. Vabim vas, da jih podpirate, spodbujate, pomagate pri razločevanju; bodite jim blizu z nežnostjo in ljubeznijo v trenutkih trpljenja in šibkosti, v katerih se lahko znajdejo nekateri posvečeni, predvsem pa z vašim učenjem razsvetljujte božje ljudstvo o vrednosti posvečenega življenja, da bo tako sijala lepota in svetost Cerkve.

To leto posvečenega življenja zaupam Mariji, Devici poslušanja in kontemplacije, prvi učenki svojega ljubljenega Sina. Glejmo v njej, izbrani hčeri Očeta in odeti z vsemi darovi milosti, neprekosljiv vzor ljubeče hoje za Kristusom in služenja bližnjim.

Na koncu vsem vam, s hvaležnostjo za darove milosti in luči s katerimi nas Gospod želi obogatiti, podeljujem svoj apostolski blagoslov.

 

V Vatikanu, 21. novembra 2014, na Praznik darovanja Device Marije

Frančišek