Mednarodni dan žensk, ki ga vsako leto obeležujemo 8. marca, želi na simbolni ravni opozoriti na pomen ekonomske, politične in družbene enakopravnosti žensk.
Pobudo za poseben dan žensk je dala nemška feministka Clara Zetkin (1857–1933). Prvič so ga obeležili leta 1911, mednarodni dan pa je postal leta 1917.
V Katoliški Cerkvi so se glede pojmovanja vloge ženske po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) zgodile pomenljive spremembe, saj je podprla njihovo dejavnejšo vlogo. Apostolsko pismo o družini Familiaris Consortio papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) iz leta 1981 poudarja, da »imata mož in žena enako dostojanstvo in odgovornost«. Takratni papež je opozoril tudi na pomembno vidno družbeno vlogo žene, ki za aktivno angažiranost ne sme trpeti diskriminacije ali zapostavljanja (prim. Apostolsko pismo o družini, št. 23). V omenjenem pismu papež opozarja tudi na oblike poniževanja ali kršitev dostojanstva žene, ki so vedno bolj pogoste, zato si morajo tako pastoralni delavci kot tudi družba prizadevati, da bi jih odstranili. Cerkev žensko danes postavlja v središče civilne družbe. Njena vloga je nenadomestljiva in vsaka ženska je povabljena, da v polnosti živi svoje dostojanstvo. Poklicana je, da se uresniči in uveljavi s svojimi talenti ter s tem prispeva k prijaznejši družbi.
O dostojanstvu in vlogi ženske v družbi je najvidnejše pokoncilsko besedilo apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. O dostojanstvu žene (Mulieris Dignitatem) iz leta 1988. V njem med drugim izpostavi teološko razsežnost žene, v odnosu do družbe pa trdi, da so besede in dejanja Jezusa Kristusa v evangelijih protest zoper vse, kar žali njeno dostojanstvo (prim. Mulieris Dignitatem, 15). Žene so prve priče Kristusovega vstajenja na velikonočno jutro in soudeleženke prihoda Svetega Duha na binkoštni dan (prim. Mulieris Dignitatem, 16).
Moški in ženska sta posameznika z enakim dostojanstvom, ki ne odsevata statične enakosti, kajti kar je specifično žensko, je različno od specifično moškega. Različnost v enakosti bogati in je podlaga za skladno človeško sožitje. Pogoj za zagotavljanje pravične navzočnosti ženske v Cerkvi in družbi je bolj prodorno razmišljanje in upoštevanje antropoloških osnov položaja moškega in ženske.
V zgodovini so različne okoliščine negativno vplivale na položaj žensk, mnogim so bile kratene osnovne pravice in dostojanstvo. Družbeni napredek, znanstvena odkritja in dostopno šolanje so vplivali na njihovo spremenjeno vlogo v družbi. Pravo vrednotenje žensk zahteva takšno ureditev dela, da ni prisiljena plačevati svojega napredovanja z zanemarjanjem družine, v kateri ima kot mati nenadomestljivo vlogo. To je vprašanje, po katerem merimo kakovost družbe in dejansko zaščito ženskih pravic do dela.
Dejavna vloga žensk pripomore k zavestnemu iskanju kakovostne in pravične družbene ureditve, v kateri nihče ni izključen. Cerkev se zaveda, da je razkorak »med črko in duhom« velik, zato neskladja želi odpravljati s pomočjo vzpostavljanja temeljnih človekovih pravic, miru in dostojanstva. Mednarodni dan pomeni priložnost za razmislek o aktualnem položaju in dostojanstvu žensk.
