3. dan obiska Ad limina: Kongregacija za katoliško vzgojo ter Kongregacija za evangelizacijo narodov in sveta maša v baziliki sv. Pavla izven obzidja

28.2.2018 Rim in Vatikan Ad limina 2018, Duhovniki, Izobraževanje , misijon, vzgoja

Tretji dan obiska Ad limina, v sredo, 28. februarja 2018, bodo slovenski škofje obiskali Kongregacijo za katoliško vzgojo ter Kongregacijo za evangelizacijo narodov, ob 16.00 pa bodo darovali sveto mašo v baziliki sv. Pavla izven obzidja (San Paolo Fuori le Mura).

Škofje bodo na Kongregaciji za katoliško vzgojo predstavili delo Cerkve na Slovenskem za duhovne poklice in spodbujanje kulture poklicanosti ter delovanje katoliških vrtcev in šol pri nas. Prav tako bodo z vodstvom kongregacije razpravljali o delovanju katoliških izobraževalnih ustanov v Sloveniji ter o težavah pri uresničevanju odločbe Ustavnega sodišča RS glede financiranja zasebnega šolstva.

Na Kongregaciji za evangelizacijo narodov bodo škofje predstavili bogato in razgibano misijonsko dejavnost Cerkve na Slovenskem, vključenost misijonark in misijonarjev pri oznanjevanju evangelija ad gentes ter velikodušno podporo, ki jo slovenski verniki izkazujejo temu področju.

Papeška bazilika svetega Pavla zunaj obzidja (Basilica di San Paolo fuori le mura) je ena od štirih glavnih bazilik v Rimu. Pozidana je bila v 4. stoletju, po požaru leta 1823 pa obnovljena. Pod glavnim oltarjem se nahaja grob sv. apostola Pavla.

 

Predstavitev dikasterijev, ki ju bodo v sredo, 28. februarja, obiskali škofje

 

Kongregacija za evangelizacijo narodov (Congregatio pro Gentium Evangelizatione) je pristojna za koordinacijo in določanje smernic misijonske dejavnosti Cerkve, spodbujanje vzgoje duhovnikov, vzpostavljanje krajevne hierarhije na misijonskih področjih, ustanavljanje novih misijonskih ustanov in zagotavljanje gmotne podlage za misijonsko dejavnost.

Zgodovina
Predhodnice te kongregacije so bile kardinalske komisije za vzhodno in zahodno Indijo, Italo-Grke in cerkvene zadeve na protestantskih ozemljih v Evropi (Congregatio Germanica), ki sta jih ustanovila papeža sv. Pij V. in Gregor XIII. Papež Klemen VIII. je leta 1599 ustanovil kongregacijo De Propaganda Fide, ki pa je že po nekaj letih prenehala delovati. Znova jo je ustanovil Gregor XV. z apostolsko konstitucijo Inscrutabili Divinae (22. junija 1622), njen namen pa je bil širjenje vere in edinosti Cerkve po vsem svetu, pri čemer je imela široke pristojnosti zlasti na takrat novoodkritih ozemljih.

II. vatikanski cerkveni zbor je izpostavil misijonsko naravo Cerkve in soodgovornost škofovskega zbora in posameznih škofov s svojimi krajevnimi Cerkvami za poslanstvo ad gentes. Papež bl. Pavel VI. (1963–1978) je z apostolsko konstitucijo Regimini Ecclesiae universae (15. avgusta 1967) kongregacijo poimenoval Kongregacija za evangelizacijo narodov ali de Propaganda Fide. Koncilski odlok o misijonski dejavnosti je jasno opredelil poslanstvo misijonskega dikasterija in dal navodila o sestavi njegovih vodstvenih organov. Papež sv. Janez Pavel II. je z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus (1988) ime kongregacije skrajšal na sedanjo obliko: Kongregacija za evangelizacijo narodov. Ozemlja v pristojnosti te kongregacije obsegajo določena območja v obeh Amerikah, skoraj celotno Afriko, Daljni vzhod in Oceanijo, razen Avstralije, ter skoraj vse filipinske otoke.

Organizacija in pristojnosti
Kongregacijo sestavlja zbor kardinalov, nadškofov in škofov, štirje narodni direktorji misijonskih središč (Pontificie Opere Missionarie), trije vrhovni redovni predstojniki. Predseduje jim kardinal prefekt, ki mu pomagata tajnik in podtajnik.

 

Kongregacija za katoliško vzgojo (Congregatio de Institutione Catholica (de Studiorum Institutis)) skrbi za vzgojo kandidatov za duhovništvo ter za spodbujanje in urejanje katoliške vzgoje.

Zgodovina
Papež Sikst V. je z apostolsko konstitucijo Immensa (22. januarja 1588) ustanovil Kongregacijo za rimski univerzitetni študij (Congregatio pro universitate studii romani), da bi nadzorovala študije na Univerzi v Rimu in drugih znanih univerzah tistega časa, vključno z univerzami v Parizu, Salamanci in Bologni.

Leon XII. je leta 1824 ustanovil Kongregacijo za študije, pristojno za šole na ozemlju takratne papeške države, ki je z letom 1870 dobila oblast tudi nad katoliškimi univerzami. Reforma sv. Pija X. leta 1908 je potrdila pristojnosti te kongregacije. Sedem let pozneje je papež Benedikt XV. znotraj te kongregacije ustanovil oddelek za semenišča in kongregacijo preimenoval v Kongregacijo za semenišča in univerzitetne študije (Congregatio de Seminariis et Studiorum Universitatibus).

Papež bl. Pavel VI. je leta 1967 ime kongregacije spremenil v Kongregacijo za katoliško izobraževanje (Sacra Congregatio pro institutione Catholica). Današnje ime in ureditev pa je dobila z apostolsko konstitucijo sv. Janeza Pavla II. Pastor Bonus (1988). Papež Benedikt XVI. je s pismom Ministrorum Institutio (2013) spremenil apostolsko konstitucijo Pastor Bonus in kongregaciji odvzel pristojnost za semenišča in duhovne poklice.

Organizacija in pristojnosti

Kongregacija za katoliško vzgojo je razdeljena na dva oddelka: oddelek za univerze in oddelek za katoliške šole.

Oddelek za univerze je med drugim odgovoren za potrjevanje statutov za nove ali obstoječe katoliške visokošolske vzgojne centre, imenovanje in potrjevanje rektorjev in dekanov ter potrjevanje predlogov za podelitev častnih doktorskih naslovov. Objavil je pravila za združevanje inštitutov in univerze, katerih število vedno bolj narašča.

Oddelek za katoliške šole sodeluje z drugimi dikasteriji rimske kurije glede vprašanj skupnega interesa, vzdržuje stike s škofi in apostolskimi nunciji po svetu, da bi bila kongregacija vedno seznanjena s spremembami v vzgojnih sistemih po svetu, goji odnose z narodnimi in mednarodnimi katoliškimi organizacijami glede zadev, povezanih s katoliško vzgojo. Zadeve, ki so v pristojnosti tega oddelka, vključujejo poučevanje spolne vzgoje po katoliških šolah, probleme, povezane s poučevanjem moralnih in verskih programov v javnih šolah, zapiranje katoliških šol po nekaterih državah, pravno priznavanje katoliških šol, nadzor nad cerkvenim premoženjem in lastnino, povezano s katoliško vzgojno dejavnostjo.